Tiskane izdaje
Hiša eksperimentov (HE) v Ljubljani je v dvanajstih letih delovanja postala zelo prepoznaven center znanosti, o čemer med drugim priča to, da je bila letošnjo pomlad na spletnem glasovanju (www.inyourpocket.com) izbrana za najboljši muzej v Ljubljani, njen Znanstival pa je tudi v finalnem izboru za najboljši ljubljanski festival.
Pobudnik in doslej edini direktor HE dr. Miha Kos, ki se je nedavno udeležil letne konference ESCITE, evropskega združenja centrov znanosti, v Toulousu v Franciji, pa je prepričan, da bi lahko številnim domačim in tujim obiskovalcem ponudili še veliko več, če bi HE delovala v ustreznih, predvsem bistveno večjih prostorih. V pogovoru z njim smo izvedeli tudi marsikaj o tem, kako je z drugimi tovrstnimi centri v EU in po svetu.
V našem prejšnjem pogovoru vas je ujezilo naše vprašanje, zakaj vaš Znanstival ne združi moči z našim dolgoletnim festivalom znanosti ...
Dogodki z namenom promocije znanosti in učenja, kakršni so Festival znanosti, Znanstival, Noč raziskovalcev itd., trajajo dan ali nekaj dni v letu. Hiša eksperimentov pa s svojimi dejavnostmi in poslanstvom deluje vse leto. Našteti dogodki so kot posamezne iskre, ki ljudi opominjajo na pomen znanosti, in pomembno je, da jih je v letu čim več. Hiša eksperimentov pa je kot vlečni konj, ki pridno zapolnjuje čas med temi dogodki. Pri nas gre za kontinuirano ozaveščanje javnosti o potrebi učenja na področju znanosti. Seveda tudi promoviramo znanost, toda naša misija je predvsem, da mlade in vse druge navdušujemo za učenje, da jih prepričamo, da se nikoli ne smejo prenehati učiti.
Verjetno jim pri tem pokažete tudi, da je učenje lahko zabavno in zanimivo?
Drži, a vedno ne more biti takšno. Učenje je zanimivo, če si ga takega pripraviš. Vedno pa je povezano tudi z vloženim trudom. Sam ga primerjam s plezanjem po hribu. Plezaš in plezaš in končno priplezaš do police, kjer si lahko oddahneš, pogledaš navzdol in se razveseliš poti, ki je že za teboj. V takem primeru je to zabava. Zabava je tudi, če spoznaš, da vrha sicer nikoli ne boš dosegel, da pa te kljub temu veseli plezanje kot tako. Zaradi polic in vedno novih razgledov. V HE ljudem pomagamo, da priplezajo na prvo in mogoče na drugo polico, naprej pa gredo sami. Pri nas ne gre za enkratno, temveč za nenehno dogajanje, ki pa vsebuje tudi kopico dogodkov. Denimo Dan spolov, ki je marca letos trajal tri dni, organizirali pa smo ga kot partnerji v evropskem projektu TWIST – za ženske v znanosti in tehnologiji. Ali pa FEAST – za lažjo udeležbo odraslih v znanosti in tehnologiji, evropski projekt za izobraževanje odraslih, v okviru katerega smo v HE že priredili prvi mobilni roditeljski sestanek za starše osnovnošolcev. Za temo smo izbrali zvok in staršem najprej povedali marsikaj o tem, nato smo jim pokazali naše eksperimente, povezane z zvokom, na koncu so imeli še delavnico, kjer so lahko iz enostavnih predmetov sami izdelali glasbene inštrumente. Čez nekaj dni so k nam prišli s svojimi otroki in njihovo učiteljico, in takrat so bili ti starši aktivni udeleženci, ki so vedeli nekaj več.
Kako so se starši odzvali na vaše vabilo?
Po učiteljičini izjavi so prišli skoraj vsi.
Lep uspeh!
Da in tudi lepa ideja.
Čigava?
Naša. Moja. Sam sem to zamisel v praksi preizkusil že, ko so bili moji otroci še v srednji šoli. Tam smo začeli z mobilnimi roditeljskimi sestanki. Prvi je bil v Hiši eksperimentov, drugi v Pionirskem domu, nato smo šli v adrenalinski park itd. Med starši se je pri tem spletla tako močna vez, da še vedno traja, čeprav naši otroci niso več dijaki. Zato sem to tudi predlagal konzorciju FEAST in moj predlog so sprejeli.
Vaši otroci so tudi sicer za marsikaj »krivi«. Celo za idejo za Hišo eksperimentov?
Res je. Konec leta 1994 sem bil z otroki v ZDA, tam obiskal podoben znanstveni center in se tako navdušil, da nisem miroval, dokler nisem zbral ekipe, ki je ustvarila HE. Najprej pa je bila leta 1996 ustanovljena fundacija, ki je štiri leta, dokler nismo dobili stalnih prostorov, organizirala občasne prireditve.
Zdaj ste eden od uveljavljenih tovrstnih evropskih centrov. Ali je vaša ambicija, da pridete tudi na svetovni zemljevid?
Na evropskem zemljevidu smo zagotovo prepoznavni, kar je pokazala tudi zadnja konferenca našega združenja ESCITE v Franciji. Ta združuje več kot štiristo evropskih znanstvenih centrov, od katerih velika večina deluje po načelu: naredi sam, torej tako kot mi. Ob tem pa smo si centri različni, vsak ima tudi svojo razvojno vizijo, svoje pristope, svoje teme. Mi smo vsekakor prepoznavni s svojimi idejami, zlasti pa z ilustracijami Boža Kosa in uporabo humorja za namene navduševanja za učenje. Sam sem bil šest let, do lani, v upravi tega združenja, tri mandate po dve leti, kar je tudi največ, kar je mogoče. To gotovo ni samo priznanje meni osebno, temveč HE. Za svetovni zemljevid je naš center verjetno premajhen. Lahko pa se bomo uvrstili tudi nanj, če se bodo uresničili naši načrti, ki so za zdaj še želje.
Mislite na nove prostore?
Seveda. Tem smo se v preteklosti že večkrat približali, a je potem ostalo le pri obljubah. Hiša eksperimentov še ni center znanosti v pravem pomenu besede. Lahko bi rekel, da smo komaj izložbeno okno centra znanosti. Centri znanosti se začnejo pri 5000 kvadratnih metrih in 50 zaposlenih. Mi smo od obojega še zelo oddaljeni. Zmotno pa je mišljenje tistih, ki obiščejo HE in potem ko vidijo eksperimente v našem prednjem prostoru, porečejo: Tudi jaz bom postavil takšen center. Pozabljajo namreč, da se zelo veliko dogaja za tem prizoriščem. Prav tako pozabljajo, da HE, takšna kot je, še ne more v celoti izpolnjevati svojega poslanstva.
Imate, ko razmišljate o vašem razvoju, v mislih kak konkreten zgled iz tujine?
Ne, prepričan sem, da mora vsak center imeti svoj lasten izvirni razvoj in pristop. Priznam pa, da me je že lani močno prevzel takrat še čisto sveže zgrajen znanstveni center Kopernikus v Varšavi. Navdušil me je predvsem zato, ker je imel veliko podporo državnih in mestnih politikov, ki so sprevideli, da bodo s takim centrom prispevali k prihodnosti Poljske. Postavili so ga v samo dveh letih. Zanimivo je, da so Poljaki pred tem med drugim prišli tudi do nas in nas presneto veliko spraševali. Mene so povabili, da jim pokažem, kako prikazati kvalitetne znanstvene »šove«, ki niso le atraktivni, ki ne banalizirajo znanosti, temveč gredo korak za korakom, stopnjujejo napetost in omogočajo razpravo.
Poljaki so torej očitno iskali najboljše ideje za svoj center. Koliko denarja pa so vložili vanj?
Tega ne vem natančno, vsekakor pa blizu sto milijonov evrov.
Toliko denarja pri nas verjetno ne moremo zbrati ...
Saj toliko tudi ne potrebujemo. Potrebujemo predvsem voljo, da naredimo še drugi korak za prvim, ki smo ga naredili že pred desetimi ali največ osmimi leti.
Mislite na politično voljo?
Tudi na to. Naš center v novi podobi bi bil vsekakor namenjen celotni Sloveniji in še širšemu prostoru. Večina evropskih centrov je namenjenih območjem z od 2,5 do tri milijone prebivalci.
Po teh vaših besedah bo morda kdo pomislil, da nas v Sloveniji ni dovolj, da bi si lahko privoščili tak center ...
To nikakor ne drži. Nujno ga potrebujemo, če hočemo napredovati. Pridite kdaj v nedeljo k nam in boste srečali družine, ki skupno spoznavajo znanost. Tem in vsem drugim obiskovalcem bi radi ponudili še veliko boljše možnosti za to.
Na spletni strani HE redno objavljate vtise iz knjige obiskovalcev. Koliko se je že nabralo teh vtisov in kakšni so?
Ta knjiga bi bila, če bi vse zložili skupaj, debela že kak meter. Velika večina vtisov je pohval. A najbolje bo, da se o tem prepričate sami.
