Tiskane izdaje
Znanstveno raziskovanje matičnih celic se razvija zadnjih 30 let, velika pričakovanja in etične dileme pa so vse preteklo poldrugo desetletje povezane z izolacijo in kulturo človeških embrionalnih matičnih celic, pridobljenih iz zgodnjih zarodkov.
In kako po svetu, v Evropi in pri nas zakonodaja opredeljuje raziskave na matičnih celicah?
Teh vprašanj se je poglobljeno lotila pravna strokovnjakinja, sodnica mag. Barbara Jan Bufon. Ugotovila je, da se o embrionalnih matičnih celicah veliko govori, vendar je o njih v slovenski literaturi le malo napisanega. Zato se je odločila magistrsko delo posvetiti vprašanjem raziskav na embrionalnih matičnih celicah in v tem okviru predvsem pregledu etičnih pogledov in dilem o uporabi matičnih celic, tako v slovenskem kot mednarodnem prostoru. Tako je nastala še knjižna publikacija, ki je pred kratkim izšla v Uradnem listu Slovenije, da bi tisti, ki se v poklicnem življenju srečujejo z vprašanji, povezanimi z uporabo matičnih celic, oziroma jih to zanima, lahko posegli po delu, ki celovito ureja tako etično kot pravno področje teh raziskav.
Barbara Jan Bufon poudarja, da knjiga ne daje končnega odgovora na dilemo, ali raziskave na embrionalnih matičnih celicah v resnici pomenijo prihodnost v medicinski znanosti, ali pa se bo pokazalo, da gre za stranpot in so bila pričakovanja prevelika. Z nizanjem etičnih in pravnih vprašanj ter dilem le spodbuja ljudi k razmišljanju o prednostih in slabostih, ki jih ponujajo nova znanstvena odkritja; na to tudi meri provokativni podton v (pod)naslovu publikacije Embrionalne matične celice – prihodnost ali stranpot?.
Za te celice je znano, da so jih prvič izolirali iz miši leta 1981, novo obdobje biologije matičnih celic pa se je začelo leta 1998, ko so embrionalne matične celice prvič pridobili iz človeškega zgodnjega zarodka, blastociste. Sicer pa se razprave v zvezi z etiko uporabe človeških zarodkov pojavljajo že več desetletij, zlasti od leta 1970, ko je bil prvič uspešno izveden postopek zunajtelesne oploditve s človeškim jajčecem in semenčico.
Vznemirljive celice
A kot rečeno, so v središču pozornosti strokovne in širše javnosti predvsem embrionalne matične celice. Za znanstvene raziskave so dragocene zato, ker se lahko razvijejo v katerikoli tip celic in iz iste embrionalne celične linije je mogoče pridobiti neomejeno število matičnih celic.
Pomembna razlika med embrionalnimi in tkivnimi matičnimi celicami je namreč ta, da se prve lahko zelo uspešno razmnožujejo in vitro . In prav zato, ker se embrionalne matične celice v nasprotju z odraslimi matičnimi celicami lahko pomnožijo in pomnožene tudi zamrznejo, so občutno boljše možnosti za celično zdravljenje, raziskovanje in banke matičnih celic.
Znanstveniki upajo, da jim bo s pomočjo teh celic uspelo spoznati mehanizme diferenciacije, na podlagi katerih se celice specializirajo in organizirajo v tkiva in organe. Poskušajo dognati, kako ti mehanizmi delujejo, kadar delujejo pravilno, in kaj gre narobe, kadar delujejo slabo. V medicini pa se utegnejo matične celice in njihovi derivati pokazati kot cenjen in pomemben vir celic in tkiv za presaditev. Ko bi dovolj dobro razumeli in izrabili ta potencial, bi bile medicinske koristi za človeštvo izjemne. Morda bi celo naznanile novo obdobje regenerativne medicine.
Toda če se že nakazujejo dobri obeti, zakaj je potem to področje tako sporno? Navsezadnje se s pomočjo matičnih celic že zdravi več bolezni, ki bolnikom ogrožajo življenje, po napovedih raziskovalcev pa naj bi se v prihodnje te možnosti še precej povečale.
Barbara Jan Bufon opozarja, da z etičnega in pravnega vidika niso sporne raziskave na matičnih celicah, ki jih znanstveniki pridobijo iz tkiv odraslih in otrok. Etične dvome vzbujajo predvsem raziskave na zarodkih in njihovih matičnih celicah – in sicer zato, ker so pridobljene iz človeških zarodkov, ki postopka odvzema matičnih celic ne preživijo.
Nedorečen
Prav zaradi različnih stališč, etičnih, filozofskih in verskih tradicij ter, ne nazadnje, zgodovinskih izkušenj v nekaterih okoljih Evrope pa tudi drugod po svetu ni enotnega pogleda na raziskave na zarodkih in embrionalnih matičnih celicah; ni soglasja o dopustnosti tovrstnih raziskav na mednarodni ravni, in to se kaže v različnih pravnih ureditvah v posameznih evropskih državah.
Barbara Jan Bufon ugotavlja, da kljub velikim odstopanjem in specifičnim pravnim ureditvam na navedenih področjih lahko posamezne države glede na njihov pristop k urejanju tovrstnih vprašanj razvrstimo v štiri temeljne skupine.
• V prvi skupini so države, kjer je ta okvir najširši in dopuščajo tudi ustvarjanje zarodkov za raziskave; med njimi so Velika Britanija, Belgija in Švedska.
• Drugo skupino sestavljajo države, ki zastopajo vmesno stališče oziroma so se odločile za svobodnejši pristop z nekaterimi omejitvami. To pomeni, da dopuščajo pridobivanje embrionalnih matičnih celic iz zarodkov, ki v postopku umetne oploditve niso bili uporabljeni za ta namen. V ta krog spada večina evropskih držav, tudi Slovenija.
• V tretji skupini so države, kot so Avstrija, Italija in Nemčija, ki zagovarjajo restriktivno stališče in ustvarjanje novih linij matičnih celic prepovedujejo, ob tem pa pod določenimi pogoji dopuščajo njihov uvoz.
• In naposled je tu še skupina držav, kot so Irska, Bolgarija, Ciper in Estonija, ki nimajo zakonsko urejenih vprašanj raziskovanja na zarodkih in njihovih celicah.
Prepovedi
Ne glede na razmeroma zelo restriktivno zakonodajo na eni in veliko več svobode na drugi strani ter celo paleto različnih stališč in pogledov pa skoraj vse pravne ureditve spoštujejo nekaj temeljnih skupnih načel. Ta se nanašajo na svobodno privolitev darovalke oziroma para in na to, da morajo raziskave odobriti neodvisne komisije, pa tudi, da velja omejitev raziskav do stopnje 14. dne zarodkovega razvoja in vitro .
Jasen mora biti tudi namen raziskav, to je pridobivanje pomembnih medicinskih znanj, ki jih ni mogoče zbrati na druge, alternativne načine; prepovedano je trgovanje z zarodki, prav tako reproduktivno kloniranje.
In ko se v vseh teh dolgotrajnih razpravah o moralnem statusu zarodka in njegovih pravicah vedno znova postavlja vprašanje o utemeljenosti družbenega nadzora in morda nedopustnem posegu v svobodo znanstvenikov in znanosti, se je tega po mnenju Barbare Jan Bufon treba lotevati »previdno in premišljeno. Še tako majhen in na videz nenevaren korak, kot je na primer dopustitev raziskav na odvečnih zarodkih, ki bi sicer propadli, namreč lahko pomeni korak v smeri spremembe temeljnih družbenih vrednot. Zato je pomembno, da se za raziskave na zarodkih in njihovih matičnih celicah postavijo jasne omejitve in natančno določijo pogoji, pod katerimi je dopustno te raziskave opravljati.«
Kaj z odvečnimi zarodki?
V tej zvezi prav tako ni mogoče prezreti vprašanja, kako je z etično sprejemljivostjo raziskav na odvečnih in nevitalnih zarodkih. V teh primerih namreč zarodkom manjka vsakršen razvojni potencial, zato se zdi nerazumno, da bi imelo varstvo takšnih zarodkov, ki so tako ali tako obsojeni na uničenje, prednost pred dobrobitjo ljudi in družbe.
V strokovni in širši javnosti je tudi pogosto slišati vprašanje, ali so raziskave na embrionalnih matičnih celicah res nujne. Bi morda enake cilje lahko dosegli z etično neoporečnimi raziskavami na odraslih matičnih celicah, pridobljenih iz popkovnice ob rojstvu otroka, ali z reprogramiranjem odraslih matičnih celic? Pogledi na to so kajpada različni.
»Sama zagovarjam stališče,« pravi Barbara Jan Bufon, »da so raziskave na embrionalnih in odraslih matičnih celicah še v povojih, zato za zdaj ni mogoče govoriti, katere izmed matičnih celic bodo ustrezale potrebam temeljnih raziskav in klinične uporabe, in bi bilo omejevanje raziskav zgolj na odrasle matične celice prenagljeno. Lahko bi namreč močno zavrlo napredek na področju raziskav na matičnih celicah nasploh in posledično njihovo terapevtsko uporabo.«
Glede slovenske zakonodaje, ki ureja kompleks teh vprašanj in z upoštevanjem natančno določenih pogojev dovoljuje pridobivanje matičnih celic iz odvečnih zarodkov, Barbara Jan Bufon meni, da uspešno vzpostavlja ravnotežje med liberalno ureditvijo – ki dopušča raziskave na človeških zarodkih, da bi se pospešil napredek v postopkih biomedicinske oploditve – in zahtevo po varstvu genetskega materiala, ki se je sposobno razviti v živo bitje.
»Tako je zgodnjemu zarodku zagotovljeno ustrezno zakonsko varstvo, hkrati pa raziskave na embrionalnih matičnih celicah niso izključene in pravica do svobodnega znanstvenega raziskovanja ni okrnjena.«
