Ko vam še nekaj dni po koncertu zveni v ušesih …

Že dolgo časa je znano, da tisti, ki morajo delati v močnem hrupu, na primer kovači, oglušijo veliko mlajši kot tisti, ki živijo v mirnejšem okolju in jim začne pešati sluh šele zaradi starosti. Z razvijajočo se tehniko smo dobili vedno hrupnejše stroje in aparate, tako da so morali v industriji vpeljali stroge predpise glede hrupa. Ti zajemajo tudi ustrezno zaščito za delavce, da zaradi premočnega hrupa, ki se mu v proizvodnem procesu velikokrat ni mogoče izogniti, ne bi oglušeli.


Tehnika je omogočila tudi vedno močnejše ojačevalnike in zvočnike, ki zmorejo deset- do tisočkrat preseči mejo, pri kateri velja, da je industrijski hrup že škodljiv. Za poslušanje »moderne glasbe«, ki prihaja iz takih zvočnikov, pa ni nobenih predpisov glede maksimalno dovoljenega hrupa. Prehrupni glasbi se izpostavljajo zlasti mladi, ki se ne zavedajo, da bodo v nekaj letih postali glušci. In predvsem njim je namenjen ta prispevek, ki jim bo nazorno predstavil, kako si s prepogostim izpostavljanjem prehrupni glasbi nepopravljivo poškodujejo sluh.


Kako deluje uho


Naše uho je izjemno občutljiv in mnogostranski instrument, ki zmore zaznati že šelest listja, obenem pa je tako zdržljivo, da lahko za krajši čas prenese celo bližnji hrup reakcijskega letala pri vzletu, kjer je zvočna moč kakih deset bilijonkrat večja kot pri šelestu. Tu smo poudarili »za krajši čas«, dostaviti pa bi morali »in ne velikokrat na dan, in ne dan za dnem«. (Da ne oglušijo, morajo tisti letališki uslužbenci, ki vsakodnevno odpravljajo letala in morajo biti blizu njih, nositi zaščitne slušalke.) Če hočemo razložiti, kaj se zgodi v primeru, če vsi omenjeni pogoji niso izpolnjeni, moramo najprej opisati, kako uho deluje.


Uho ima tri glavne dele (slika 1): uhelj in sluhovod, ki sta zunanje uho (z rdečimi napisi). Mejo med zunanjim in srednjim ušesom (modri napisi) tvori bobnič. Na njegovo notranjo stran je priraščena prva slušna koščica, imenovana kladivce, ki se drži nakovalca, le-ta pa stremenca, ki prenaša zvočne vibracije v notranje uho, ki je napolnjeno s posebno tekočino. Iz srednjega ušesa vodi ušesna troblja (po starem poimenovanju Evstahijeva cev) v žrelo. Stremence je priraščeno na ovalno membrano na začetku polža v notranjem ušesu (zeleni napisi). Tam so tudi trije polkrožni loki, s katerimi občutimo ravnotežje. Za našo razpravo je pomemben predvsem polž, v katerem se zvočni signali pretvarjajo v električne odzive, da jih slušni živci posredujejo možganom, kar občutimo kot zvok.


Povezava med srednjim ušesom in žrelom prek ušesne troblje je nujno potrebna, da se vzdržuje enak tlak v zunanjem in srednjem ušesu, kar zagotavlja nevtralno lego in maksimalno podajnost bobniča. Če se na primer peljemo na kak visok gorski prelaz, se bobnič postopoma vzboči navzven, kjer postaja zaradi višine tlak manjši kot v srednjem ušesu. Zato vedno slabše slišimo. Šele ko zazehamo, nam kar naenkrat poči v ušesu, ker se je odprla ušesna troblja, zaradi česar se je izenačil tlak na obeh straneh bobniča; zato spet slišimo enako kot prej v dolini. Ko se peljemo navzdol, se zunanji tlak zmanjšuje. Zato se bobnič vzboči navznoter in ponovno nam zehanje ali žvečenje bonbona pomaga, da tlak izenačimo, kar vzpostavi nevtralno lego bobniča, da potem spet bolje slišimo.



Zvok, ki ga zajame uhelj, se prek sluhovoda usmeri proti bobniču, ki zaniha. Obenem zanihajo še slušne koščice. Te so sestavljen vzvod, ki - če zvok ni premočan - približno trikrat ojači mehansko silo od bobniča do stremenca. Stremence je priraščeno na ovalno membrano, ki je precej manjša kot bobnič. Ovalna membrana mora raznihati tekočino, s katero je napolnjen polž. Zaradi vzvoda, ki ga tvorijo slušne koščice, in ovalne membrane, ki ima manjšo površino kot bobnič, je v polževi tekočini okoli dvaindvajsetkrat večji zvočni tlak od zračnega, ki je raznihal bobnič. Slušne koščice so na stene notranjega ušesa pritrjene z vezmi in dvema mišicama. Mišica, ki je priraščena ob kladivcu, vleče bobnič navznoter, tako da je v nevtralni legi podoben zelo plitvemu lijaku. Kadar je zvok premočan, se obe mišici skrčita (zato ga občutimo kot bolečino), kar potegne bobnič še bolj navznoter, da postane manj podajen. Obenem postane tudi povezava med slušnimi koščicami bolj toga. Zaradi vsega tega se zelo močne vibracije slabše prenašajo na ovalno membrano ter naprej v polža.



Polž je organ, v katerem se zvočne vibracije pretvarjajo v električne odzive, ki se potem prek živčnih vlaken prenašajo v možgane. Če si ogledamo sliko 2a, lahko dobimo približno predstavo, kako to deluje. Po sredi polževih zavojev poteka spiralna (bazilarna) membrana, na kateri so številne dlačnice spiralnega (Cortijevega) organa, ki dojemajo zvočne dražljaje v tekočini membrane. Stremence prenaša zvočne nihaje na ovalno okence, od tam pa na tekočino v polžu, kjer nastane stojno valovanje, zaradi česar zaniha tudi spiralna membrana. Če je frekvenca zvoka visoka, jo zaznajo predvsem tiste dlačnice, ki so bližje ovalni membrani, če je bolj nizka pa tiste, ki so bolj proti vrhu polža. To je shematično predstavljeno na sliki 2b, ki prikazuje »raztegnjen in poravnan« polž (ki je tako povprečno dolg 32,5 mm) z ovalno membrano na začetku ter z dlačnicami in živčevjem. Zgornji tj. vestibularni vod (scala vestibuli), kjer po tekočini, imenovani perilimfa, potuje zvok od ovalne membrane proti vrhu polža, je tam odprt v spodnji oziroma bobničev vod (scala timpani). Zato se na koncu smer zvoka obrne nazaj proti začetku polža, kjer je okroglo okence. Vse to pa je močno poenostavljen opis, ki ne zadostuje za razlago, zakaj nam premočan zvok okvari sluh. Zato si oglejmo ta organ bolj natančno!


Polž


Slika 3a prikazuje polža in njegov delni prerez, na sliki 3b pa je narisan prerez enega od njegovih zavojev. V njem so trije vodi, ki so napolnjeni s tekočino. Po obeh večjih se prenašajo zvočne vibracije tekočine do manjšega, osrednjega oziroma polževega voda, v katerem je spiralni organ, s katerim občutimo zvok. Tekočina, ki prenaša zvočne vibracije v obeh večjih vodih (perilimfa), ima podobne lastnosti kot cerebrospinalna tekočina. Tista v polževem vodu (endolimfa), kjer je spiralni organ, pa ima drugačen elektrolitski sestav. Če se zaradi pretiranega hrupa ali bolezni predre spiralna ali vestibularna membrana (slika 3c), se endolimfa preveč razredči s perilimfo. Zato pretvorba zvočnih dražljajev v električne odzive, kar se normalno dogaja v spiralnem organu, ni več mogoča. To pa pomeni popolno gluhost.



Slika 3c prikazuje močno povečan prerez osrednjega dela polža, kjer je spiralni organ, obarvan rdeče. Zvok, ki se prenaša z nihanjem tekočin, vpliva na krovno membrano, ki se - kadar ni zvoka - skoraj dotika zgornjega dela dlačnic. Glede na rob krovne membrane ločimo notranje dlačnice, ki potekajo vzdolž polža v eni vrsti, in zunanje, ki od ovalne membrane najprej potekajo v treh do petih vrstah. Dlačnice imajo na zgornjem delu dlačice. Obdaja jih več vrst opornih celic, ki pa ne sodelujejo pri zaznavanju sluha, ker tvorijo le »del konstrukcije«. Dlačnice so na dnu v sinergičnem stiku z živčnimi vlakni, po katerih se v električno vzburjenje spremenjen zvok prenaša v možgane.



Najpomembnejši del spiralnega organa prikazuje slika 3d, ki je bila narejena z elektronskim mikroskopom. Tu je krovna membrana »odgrnjena«, da se vidijo tri vrste zunanjih dlačnic, ki imajo obliko črke V in se spodaj nadaljujejo v oporne celice. Čisto zadaj in zgoraj na sliki pa je vrsta notranjih dlačnic. Prerez polža v njegovem najširšem delu, kjer je na začetku ovalna membrana, pa prikazuje slika 3e.


Poškodbe zaradi pretiranega hrupa


Če smo predolgo časa izpostavljeni močnemu hrupu, se drobceni in občutljivi deli spiralnega organa mehansko poškodujejo. Pri hrupu je, tako kot pri radioaktivnih dozah: poškodba je odvisna od tega, kako močan je hrup in koliko časa smo mu izpostavljeni. Hrup 85 dB A (glej okvirček) velja v industriji kot meja, kjer je obvezno treba uporabljati naprave za varovanje sluha (zamaške, slušalke ali oboje). Za preglednico pa veljajo naslednje tipične vrednosti in opozorila: Vse, kar je rdeče, je že nevarno ali celo škodljivo. Hrup 90 dB, ki smo mu izpostavljeni po 8 ur na dan (npr. na delovnem mestu), lahko sčasoma (npr. v letu dni) trajno poškoduje sluh. Ojačena rock glasba 110-130 dB pa nam v enakem obdobju povzroči trajno poškodbo sluha že, če smo ji izpostavljeni 30 minut na dan (pri 110 dB), ali samo po 4 minute na dan (pri 130 dB). Zato nosijo tisti, ki »proizvajajo« tako glasbo, slušalke za zavarovanje sluha.


Naj omenimo, da igrajo v velikem simfoničnem orkestru tutti fff (vsi forte fortissimo, kar je kakih 95-100 dB) le občasno. Zato zmorejo pri poslušanju takega koncerta mišice pri slušnih koščicah v srednjem ušesu precej uspešno opravljati svojo varovalno vlogo. Pri rokovskem koncertu pa traja precej večja zvočna moč praviloma ves čas. Zaradi pretiranega in/ali predolgo časa trajajočega hrupa se najprej poškodujejo zunanje dlačnice. Poškodbe se začenjajo tam, kjer prehaja začetni del polža v prvo krivino, kar ustreza osrednji frekvenci približno 4 kHz. Če se izpostavljenost hrupu in njegovo trajanje še nadaljujeta, se poškodbe vedno bolj širijo proti višjim in nižjim frekvencam. Te poškodbe, ki so trajne(!) podrobneje prikazujejo slike 3f, 3g in 3h. Prerez zelo poškodovanega polža je na sliki 3i, kjer je del spiralnega organa, na katerega kažejo puščice, popolnoma uničen. Človek s tako poškodovanim polžem ne sliši več približno od 1 kHz navzgor, zato ne razume govora in še tako dober slušni aparat mu ne more nič več pomagati.


Naprave za kvarjenje sluha


Elektroakustični ojačevalniki in zvočniki so bili sprva namenjeni ojačevanju zvoka in pretežno za poslušanje glasbe. V zadnjih štiridesetih letih pa te naprave - žal - uporabljajo tudi za kvarjenje sluha. Že prenosni »walkman« zmore s svojo majhno slušalko ustvariti v sluhovodu raven zvoka 100 dB, če ga naravnamo do maksima, kar lahko sčasoma trajno poškoduje sluh. To pa še ni nič proti mogočnim ojačevalnikom, ki zmorejo s svojimi zvočniki doseči celo 140 dB.


In vendar ima vsak od omenjenih ojačevalnikov gumb, s katerim lahko naravnavamo jakost od nič navzgor. Če uporabljamo tako napravo za ojačevanje govora, na primer na ljubljanskem Pogačarjevem trgu, in gremo od nič navzgor, najprej slišimo le govorca samega - če smo zadosti blizu. Pri še večji jakosti ga slišimo že tudi iz zvočnikov, vendar ga še ne razumemo. Optimalna jakost je tista, kjer vsi, ki jim je prireditev namenjena, govor dobro razumejo, odmev od okolišnjih stavb pa je prešibek, da bi kvaril razumljivost. Vse, kar je še glasnejše, pa je nepotrebno, ker je moteče in škodljivo! Žal, tega ne upoštevajo prireditelji, ki »navijejo« jakost daleč čez to mejo. Potem postane odmev iz okolišnjih stavb tako moteč, da govora že samo zaradi tega ni mogoče več razumeti. Ker amplituda zvoka močno presega linearno območje našega ušesa, morda pa celo uporabljenega ojačevalnika, je tudi zato govor popačen.


Kdaj prepoved preglasnih koncertov?


Značilno je, da udeležencem hrupnih koncertov še dan ali več dni potem zveni v ušesih, razen tega pa tudi slabše slišijo. Če se opisano pohabljanje s hrupom še nadaljuje, zvenenje v ušesih sploh noče več prenehati, naglušnost, ki sčasoma preide v popolno gluhost, pa ostane!


Zelo verjetno bomo prireditve, kjer gladina hrupa praviloma ves čas presega 85 dB, sčasoma prepovedali, enako kot smo že prepovedali kajenje v zaprtih javnih prostorih. Morda bodo ustrezno ukrepali tudi tisti župani naših mest, ki so doslej dovoljevali razgrajaške koncerte, kjer je za ožjo in širšo okolico veljalo: »Niste želeli - pa vendar poslušajte!«?


Iz priloge četrtkovega tiskanega Dela Znanost