Kulturna dediščina v rokah vrhunske znanosti

Verjetno ni treba posebej poudarjati, kako pomembna je lahko hitra identifikacija in karakterizacija materialov kulturne dediščine. Na primer ugotoviti starost pergamenta, razgrnjenost papirja ali identificirati plastične materiale v muzejih. Zdaj to omogoča nova programska podpora za bližnjo infrardečo spektroskopijo, ki jo je razvila dr. Jana Kolar s sodelavci. Proizvod je letos poleti začelo tržiti podjetje Karakta, d. o. o., ki ga je soustanovila dr. Kolarjeva.

Kako vam je uspelo tako hitro identificirati in karakterizirati materiale?

To je sad dolgoletnih raziskav, ki smo jih objavili v prestižnih revijah iz analitske kemije. Danes so na trgu dostopni prenosni, lahki, komaj kak kilogram težki spektrometri po zelo dostopni ceni – no, za posameznika je še vedno visoka. Ti spektrometri pri karakterizaciji ne poškodujejo originala, kar je še posebno pomembno pri predmetih kulturne dediščine. Podatke namreč pridobimo iz odbite svetlobe, ki jo zajamemo z optičnim vlaknom. Z našo programsko opremo je nato mogoče zelo hitro in preprosto napovedati lastnosti iz zajetega spektra, zato do podatkov lahko zlahka pridejo tudi tisti strokovnjaki v muzejih in knjižnicah, ki ne obvladajo napredne statistike in kemijske analize.

Toda zgodba o našem izumu se je začela mnogo prej. Samo s pogledom na spekter namreč ni mogoče takoj dobiti nobenih ključnih informacij. Da prek spektra določimo neznan vzorec, potrebujemo veliko realnih vzorcev, ki jim določimo lastnosti s tradicionalnimi metodami. V našem primeru baza vključuje okoli deset tisoč vzorcev, za njihovo karakterizacijo pa smo razvili tudi nekatere nove analitske pristope. Z uporabo statistike smo izdelali modele, ki omogočajo napovedi lastnosti neznanim vzorcem, in jih vgradili v programsko opremo.

Kaj to konkretno pomeni?

Naj za primer vzamem papir. Razmeroma dobro, denimo, lahko napovemo letnico. Pri starosti dokumenta iz srednjega veka določimo starost s povprečno napako 40 let, pri novodobnih z 10 do 20 let. Papirju lahko določimo tudi povprečno velikost nosilne celulozne molekule in kislost ter mu napovemo preostalo uporabno dobo.

Katere materiale lahko identificirate?

Poleg pergamenta in papirja tudi tekstil, plastiko, kosti, jantar in podobno. Postopno dodajamo še druge aplikacije. Žal je metoda omejena na organske materiale.

Zakaj ste vključili tudi plastiko, ki je novejši material?

No, plastika je v uporabi že celo stoletje. Kot material so jo ves ta čas uporabljali tudi številni umetniki, tako da so nekateri plastični predmeti lahko zelo dragoceni. Igračke Barbi že najdemo v muzejih: prve so iz leta 1959, danes pa dosegajo ceno 10.000 evrov in več. Po drugi strani je veliko plastičnih oziroma sintetičnih materialov tudi v arhivih. Od fotografij, filmov, kaset ...

Kako zanesljivo lahko napoveste letnico pri sintetičnih materialih? Bolj ali manj natančno kot pri papirju?

Za zdaj jim letnice še nismo napovedovali. Med različnimi sintetičnimi materiali oziroma plastikami je namreč veliko več razlik, kot jih je med vrstami papirja, zato je to še vedno velik izziv. V bližnji prihodnosti bi radi izdelali napoved starosti fotografij.

Sami ste omenili, da je na tem področju velika konkurenca. Vi ste o svojem odkritju objavili tudi več znanstvenih člankov. Se ne bojite, da bi vam kdo ukradel vašo intelektualno lastnino?

Ta neprijetna možnost vedno obstaja. Kot malo podjetje nismo sposobni velikih tožb, zato se za patentno zaščito za zdaj nismo odločili. Varujemo pa našo bazo podatkov, v kateri je več let dela in ki je zagotovo naša konkurenčna prednost.

Kaj pojmujete za svoj največji predhodni izum?

To je verjetno naš izum postopkov za zaščito dokumentov, popisanih s korozivnim črnilom, ki je bilo v uporabi od srednjega veka do srede prejšnjega stoletja. Tega smo zaščitili tudi z Evropskim patentom. S kemično stabilizacijo, s katero upočasnimo reakcijo razgradnje, lahko, odvisno od vrste črnila, za trikrat do petkrat podaljšamo življenjsko dobo teh dokumentov. Vrednost izuma potrjuje predvsem to, da se je uporaba razvitih postopkov že v treh letih zelo razširila.

Kdo ima od tega finančno korist? Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), kjer ste bili v času izuma v službi, ali vi s soizumitelji?

Komercialna izraba je v rokah podjetja iz Nemčije, ki je soavtor patenta.

Kaj vas je privedlo do tega, da ste se po poldrugem desetletju v Nuku odločili za lastno podjetje?

Kot raziskovalka v javnem sektorju sem pred tem imela več projektov, pri katerih smo pogosto iskali partnerska podjetja, ki bi naše izume prenesla na trg. Javna institucija tega namreč ni mogla narediti. Ustrezne partnerje je bilo težko najti, zato sem se leta 2004 odločila, da ustanovim svoje podjetje, ki mi bo omogočilo, da rezultate raziskovalnega dela spravim na trg. V podjetju sem izpopolnjevala svoje dotedanje raziskovalno delo pri več raziskovalnih projektih. Trenutno smo v finančno najobčutljivejši fazi razvoja podjetja, ker spravljamo na trg naš prvi konkreten proizvod.

Številni raziskovalci prav tako razmišljajo o lastnem podjetju, a tega koraka ne naredijo. Zaustavijo jih predvsem birokratske ovire. Vi niste imeli takšnih težav?

Pogum velja, pravimo. Sama sem bila poleg tega zelo radovedna. Hotela sem vedeti, kaj lahko nastane iz moje ideje. Tveganja se nikoli nisem bala. Sicer pa tudi javni sektor ni brez tveganj. Številni raziskovalci so zdaj odvisni od kratkotrajnih projektov, saj nimajo službe za nedoločen čas.

Gotovo veste, da vam nekateri raziskovalci očitajo, da ste bili v času, ko ste bili direktorica direktorata za znanost, v konfliktu interesov, saj ste ostali večinska lastnica podjetja, ki je tudi takrat sodelovalo v nacionalnem in evropskem raziskovalnem projektu?

Tudi sama sem že slišala takšne očitke, ki me zelo žalostijo. Kot direktorica direktorata sem zelo dobro vedela, da se skladno z zakonom ne smem prijaviti na razpise lastnega ministrstva. Sama sem standarde postavila še više in se nisem prijavila niti na noben drug razpis v Sloveniji. Edini nacionalni projekt ARRS je bil pridobljen, še preden me je minister povabil v službo na ministrstvo. Očitki niso upravičeni, zato tudi niso bili podani uradno, ampak ostajajo na ravni govoric.

Vam je bilo tudi zaradi večje izpostavljenosti kritikam kdaj žal, da ste bili nekaj let v vladni službi?

Ne, to je bila zame zelo pozitivna izkušnja. Gregorja Golobiča imam za sijajnega ministra. Naš raziskovalni sistem je potreben prenove, takšne spremembe pa vedno prinesejo opozicijo. Sicer pa imam rada kritične komentarje. Treba jih je poslušati – pa tudi slišati, saj lahko pripomorejo k boljšim odločitvam.

Kaj bi ocenili kot najpozitivnejšo izkušnjo iz tistega obdobja? Navsezadnje je bilo to vaše prvo profesionalno delo v politiki.

Ne v politiki, saj je šlo za strokovno delo. Sem pa s tem pridobila veliko širino.

Ali je res, da vas je tudi minister Žiga Turk želel zadržati na tem mestu?

Nisem mogla ostati na delovnem mestu, ker ga ni bilo več. Tehnologija se je preselila na drugo ministrstvo, direktorat za znanost pa se je združil z direktoratom za visoko šolstvo, kamor se nisem hotela spustiti.

Pa bi se še kdaj vrnili v politiko? Ali se boste v prihodnje raje posvetili le podjetju?

Rada bi rekla, da bom gotovo za vedno ostala v podjetju. Delo je polno izzivov in me veseli. Vendar v prihodnosti ni nič gotovega, vse je odvisno od konkretnih okoliščin.

Očitno pa se že odlično znajdete v evropski inovacijsko-raziskovalni politiki?

Vključena sem v nekatere strokovne organe in ekspertne skupine in v tem sodelovanju resnično uživam. Predvsem zato, ker se vsaj na ravni Evropske unije odločitve večinoma sprejemajo na podlagi strokovnih ocen.