Tiskane izdaje
Jama, v katero so delavci nastavili dinamit, je imela zelo nizko odprtino. Po razstrelitvi je sledilo kopanje kamenja, med katerim so opazili kosti. Misleč, da gre za kosti jamskega medveda, so jih shranili za krajevnega učitelja iz Elberfelda, ki je zbiral fosilne kosti.
V bližini Düsseldorfa je strmo skalno pobočje nad dolino reke Düssel služilo kot kamnolom. Dolina je dobila ime po znamenitem nemškem teologu in piscu cerkvenih hvalnic Joachimu Neanderju (1650–1680), ki je do prezgodnje smrti deloval v bližnjem Düsseldorfu. Približno 18 metrov nad reko je bilo nekoč več majhnih jam, ki pa so bile zaradi kamnoloma uničene. Do tistega usodnega dne v avgustu 1856 sta ostali le še dve.
Fosilni človek iz doline Neander
Izvrstni naravoslovec Johann Karl Fuhlrott je nekaj tednov po odkritju držal kosti v rokah in bil ob pogledu nanje presunjen. Vedel je, da gre za kosti človeka, kakršnih pa še ni videl. Pred seboj je imel nenavadno močne fosilne kosti do tedaj še neznane človeške vrste. Ker so jih našli skupaj s kostmi izumrlih živali, je morala ta človeška vrsta živeti v predpotopnem času (antediluvium).
Preiskavo kosti fosilnega človeka je opravil nemški biolog Hermann Schaffhausen in rezultate še isto leto predstavil v Bonnu. Schaffhausen je poudaril, da kosti ne kažejo patoloških znamenj, da gre za normalno razvitega pripadnika do zdaj neznane človeške vrste in da so kosti zelo stare, iz predpotopnega ali antediluvialnega obdobja. Njegovi zaključki so temeljili na prepričanju o spremenljivosti vrst in o izvoru človeka iz opic, o čemer je pisal leta 1853 v knjigi Stabilnost in transformacija vrst. Njegove povsem pravilne ugotovitve so kmalu postale predmet izjemno ostrih razprav med nemškimi strokovnjaki.
Odziv stroke je bil pričakovan
Če so že obstajali trdni in trdi fosilni dokazi o izumrlih svetovih, pa sredi 19. stoletja skoraj nihče ni upal pomisliti na obstoj fosilnega človeka. To bi namreč pomenilo, da sta božji načrt stvarjenja in božja previdnost nepopolna.
Še najbolj dosleden in nepopustljiv je bil Anglež Thomas Henry Huxley, trdovratni zagovornik Darwinove teorije, ki je med prvimi brez kančka dvoma sprejel fosilnega človeka iz doline Neander. Verjel je, da gre za neko vmesno človeško stopnjo med opicami in sodobnimi ljudmi. Tudi v Franciji so nekateri vodilni strokovnjaki, denimo Paul Broca ali Gabriel de Mortillet, sprejeli novo dejstvo o obstoju fosilnega človeka.
Ironija pa je hotela, da fosilni človek v svoji domovini, Nemčiji, ni bil dobro sprejet. Velike zasluge za to je imel priznani strokovnjak s področja patologije Rudolf Virchow. Spoštovani gospod doktor in profesor je avtoritativno zastopal načelo o nespremenljivosti vrst, ki jo je izoblikoval švedski naravoslovec Carl Linné leta 1737 v knjigi Sistem narave. Virchow, ostri nasprotnik Darwinove teorije, je vsako spremembo ali odstopanje znotraj vrste obravnaval kot patološko, bolezensko stanje. Zato je človeške ostanke iz doline Neander in vse druge, odkrite v naslednjih štirih desetletjih, pripisal modernemu človeku z mnogimi patološkimi znaki. Zanj so bili vsi po vrsti človeške spake.
Prvi znanilci »neandertalske pomladi«
Prvi ostanki fosilnega človeka so bili odkriti v jami Engis v Belgiji leta 1829. Med kostmi izumrlih živali je Phillipe-Charles Schmerling opazil lobanjo dve- do triletnega otroka. Leta 1833 jih je videl tudi angleški geolog Charles Lyell, ki pa se je ob tem znašel v veliki zadregi. Takrat še nihče ni upal pomisliti na predbiblično starost človeka. Podobno usodo je doživela lobanja z najdišča Forbes Quarry v Gibraltarju, odkrita leta 1848.
Živahne razprave o obstoju fosilnega človeka so se v Angliji razmahnile po aprilu 1861, ko je zoolog George Busk v angleščino prevedel Schaffhausnov članek K razumevanju najstarejše človeške lobanje iz leta 1858. Ime za novo fosilno človeško vrsto, Homo neanderthalensis, je leta 1863 skoval Anglež William King. Medtem ko so lobanjo iz Gibraltarja že naslednje leto pripisali neandertalcu, je otroška lobanja iz Belgije to doživela šele stoletje po odkritju.
Nova okostja neandertalcev so do konca 19. stoletja odkrili v Belgiji (1866, La Naulette; 1886, Spy d'Orneu), na Češkem (1880, Šipka) in na Hrvaškem (1899, Krapina). Dvomi o novi človeški vrsti so polagoma utihnili, s smrtjo Virchowa leta 1902 pa so v Nemčiji poniknile tudi patološke razlage o neandertalcih.
1908: Le Moustier in La Chapelle-aux-Saints
Leta 1868 so delavci ob gradnji železnice odkrili jamo v francoskem kraju Cro-Magnon, v kateri je ležalo več okostij sodobnega videza. Nedvoumno so pripadala anatomsko modernim ljudem iz starejše kamene dobe. Prav po teh okostjih je stroka poimenovala sodobno človeško vrsto, kromanjonce.
Med francoskimi raziskovalci starejše kamene dobe pa je završalo spomladi leta 1908. Starinokop iz Švice Otto Hauser je 7. marca 1908 v spodmolu pri vasici Le Moustier odkril pokop neandertalca. Odlično ohranjeno okostje je ležalo na desnem boku z desno roko pod glavo. V grob je bilo pokojniku priloženo prelepo kameno orodje, pestnjak. Hauser je okostje na nepopisno zgražanje francoskih strokovnjakov za visoko vsoto prodal berlinskemu muzeju. Kosti neandertalca je preučil nemški antropolog Herman Klaatsch.
Le pet mesecev kasneje, 3. avgusta 1908, so pri vasici La Chapelle-aux-Saints odkrili drugo okostje neandertalca v Franciji. Tudi v tem primeru je šlo za pokop neandertalca v jami. Okostje je prejel v preiskavo antropolog Marcelin Boule. Prvo razpravo je izdal še isto leto, rezultate podrobne študije okostja pa je objavil v štirih zvezkih, ki so izšli med letoma 1911 in 1913, torej pred sto leti.
Boulova raziskava neandertalčevih kosti je vzpostavila visoke standarde, ki jih je vpeljal ob prejšnjih študijah drugih fosilnih sesalcev. Vsako kost je primerjal s kostmi drugih neandertalcev, sodobnih ljudi in opic. Kar preseneča še danes, pa so v mnogih točkah povsem zgrešene ugotovitve. Okostje iz La Chapelle-aux-Saintsa je obravnaval kot prototip za vse neandertalce. Namenoma pa je zamolčal dejstvo, da je lastnik okostja nekoč močno trpel za artritisom, kar je povzročilo deformacijo kosti. Iz tega je sledila napačna rekonstrukcija skeleta.
Boulov neandertalec se je držal zgrbljeno in je imel pokrčeno hojo, kot jo vidimo pri šimpanzih. Tudi dlani in stopala je Boule naredil povsem opičja. Pokojni ni umrl v visoki starosti, kot je mislil Boule, temveč med 20. in 25. letom starosti. Praviloma neandertalci niso živeli več kot 40 let.
Danes se sliši neverjetno, da je Boule na podlagi svoje rekonstrukcije okostja prepoznal umske sposobnosti neandertalcev: po njegovem so bili strašansko primitivni in komaj kaj bolj inteligentni od opic. Zato nikakor niso mogli biti predniki sodobnih ljudi. Mnogi predsodki, ki jih je imel Boule ob raziskavi in rekonstrukciji neandertalcev, so se v naslednjih sto letih le počasi razkrajali.
Človek je edino bitje na Zemlji, ki svoje bližnje pokopava. Slovo od pokojnega je obredno dejanje, najsi gre za pokop ali kako drugo obliko slovesa (sežig, potop v reki ali jezeru, izpostavljanje). Družbe, ki so razvile tovrsten obred, so zagotovo bile na visoki duhovni stopnji dojemanja sveta. Danes imamo dovolj dokazov, da so se neandertalci od pokojnih ponekod poslovili tako, da so jih skrbno položili v jame ali spodmole. Zagotovo so izvajali še druge oblike slovesa od pokojnih, saj je vseh znanih okostij, odkritih v jamah in spodmolih po Evropi in zahodni Aziji, le za nekaj deset posameznikov iz dolge dobe vsaj 200.000 let.
1929–1987: presenetljivi Bližnji vzhod
Najbolj so strokovnjake presenetila okostja neandertalcev na Bližnjem vzhodu. Angležinja Dorothy Garrod je leta 1929 začela iskati in raziskovati prazgodovinska najdišča na Bližnjem vzhodu, ki ga je obravnavala kot mostišče in stičišče med kulturami Afrike, Daljnega vzhoda in Evrope. Med drugim je raziskovala jame v gori Carmel v Palestini (danes Izrael): El Wad, Et Tabun, Es Skhul in Kebara. V vseh se je ohranil arheološki zapis od bronaste dobe nazaj globoko v starejšo kameno dobo. Medtem ko so v jami Es Skhul odkrili okoli 90.000 let stare ostanke zgodnjih anatomsko modernih ljudi, so v jami Et Tabun našli ostanke neandertalcev iste starosti. V obeh je šlo za pokope pokojnikov. Tudi v jami Kebara so mnogo kasneje, leta 1983, odkrili neandertalski pokop.
Posebno pomembno in tudi nenavadno je jamsko najdišče Shanidar na severu Iraka, kjer živijo Kurdi. Jamski vhod je dvignjen nad dolino reke Veliki Zab. Leta 1951 je jamo med terenskim obhodom opazil mlad ameriški arheolog Ralph Solecki. V ogromni jami je takrat bivalo sedem kurdskih družin (okoli 45 ljudi) skupaj z domačimi živalmi. Ob pogledu na sodobne jamske ljudi je Solecki pomislil, da je bila ta jama nenehno v uporabi mnoga tisočletja. Kmalu se je izkazalo, da so v jamskih plasteh ohranjene človeške sledi iz vseh arheoloških obdobij. Na globini 5,5 metra so naleteli na kulturne sledi neandertalcev, 22. junija 1953 pa so arheologi odkrili otroško okostje, ki je ležalo na boku v močno skrčeni legi, kot bi bil otrok položen v maternico. Šlo je za prvega od devetih okostij neandertalcev.
Okostje, označeno kot Shanidar 4, je po dolgem času močno zamajalo stare predstave o nerazvitih neandertalcih. Solecki je bil prvi, ki je sistematično jemal vzorce jamskih usedlin za različne raziskave. Francoska palinologinja Arlette Leroi-Gourhan je v zemljinem polnilu grobne jame odkrila nenavadno velik delež cvetnega prahu. Solecki je obilico cvetnega prahu pojasnjeval s polaganjem rož na pokojnika pred zasutjem. Medtem ko so potekale raziskave okostij, pa je svet preplavila generacija cvetlične moči. Obdan od cvetličnega vonja je Solecki leta 1971 izdal knjigo z naslovom Shanidar, prvi cvetlični ljudje.
1987–2012: Homo neanderthalensis sum
Resnični preobrat v razumevanju neandertalcev kot biološke vrste pa se začne šele z genetskimi raziskavami. Te segajo natančno 25 let nazaj, ko je leta 1987 izšel legendarni članek o genetskem izvoru sodobnih ljudi. Na podlagi mitohondrijske DNK so biokemiki in genetiki Rebeca Caan, Mark Stoneking in Alan Willson poskusili določiti izvorno območje človeka z moderno izoblikovanim okostjem in čas, ko se ta človeška vrsta izoblikuje. Ugotovili so, da sodobni ljudje izhajamo iz Afrike in da se je naš davni prednik razvil pred 150.000 do 250.000 leti. V nasprotju s kromanjoncem so tega afriškega prednika strokovnjaki poimenovali arhaični človek, nekateri pa kar protokromanjonec. Toda …
Ko je bil leta 2000 človeški genom razvozlan, so se pojavili novi izzivi. Leta 2006 je ekipa raziskovalcev z Inštituta Maxa Plancka v Leipzigu, ki jo vodi genetik Svante Pääbo, napovedala raziskavo neandertalskega genoma. To je mogoče le, kadar kosti niso povsem okamenele, torej še vsebujejo zadostno količino kolagena. Maja 2010 je izšel naslednji prelomni članek, ki govori o genetskem mešanju dveh človeških vrst: evropske (neandertalci) in afriške (protokromanjonci). Avtorji na podlagi rezultatov trdijo, da delež neandertalskih genov pri belopoltih Neafričanih znaša od enega do štiri odstotke.
Če je dosedanje odkritje z Inštituta Max Planckovega pravilno, potem ni več mogoče govoriti o izumrtju neandertalcev. Vse kaže, da je do genetskega mešanja med neandertalci in protokromanjonci najverjetneje prišlo na Bližnjem vzhodu. Oboji so tam sobivali kar 60.000 let. Pred 30.000 leti so klasični neandertalci prenehali obstajati, njihovi geni pa so se ohranili prek kromanjonca in njegovih potomcev vse do danes.
