Nespodbudno slabšanje našega ustnega zdravja

Ko so pred dobrega četrt stoletja zobozdravniki v Sloveniji prvič temeljito pregledali zobovje otrok in odraslih, so ugotovili, da je stanje porazno. Že šestletniki so imeli precej zob izpuljenih, mladi med 12. in 18. letom vse več zobne gnilobe, mnogo odraslih med 35. in 44. letom pa je poleg naštetih težav zaznamovalo tudi dejstvo, da so že zgodaj ostali brez enega ali več stalnih kočnikov.

Takšne ugotovitve in primerjava z razmerami po svetu so narekovali radikalne preventivne ukrepe. Ti so bili na začetku zelo uspešni, saj se je v prvih desetih letih sistematične preventive zobno zdravje po mednarodnih standardih KEP pri nas močno izboljšalo. Zadnja leta pa se spet slabša, in to je bila tudi tema pogovora s prof. Vitom Vrbičem, dr. dent. med., uglednim mednarodno priznanim stomatološkim strokovnjakom, prejemnikom številnih priznanj in dolgoletnim nacionalnim koordinatorjem za oralno zdravje.

V širši javnosti je najbrž že znano, da v strokovnem jeziku oznaka KEP pomeni stanje karioznih, ekstrahiranih in plombiranih zob. Zakaj ste se v davnih 80. letih lotili sistematičnega raziskovanja zobnega zdravja, je očitno, a kljub temu spomnimo, kaj je bilo ključno za začetek tega projekta, ki je potekal polnih 26 let.

Predstavniki Svetovne zdravstvene organizacije in drugi strokovnjaki na tem področju so nas na mednarodnih strokovnih srečanjih po Evropi, Ameriki in drugod po svetu, na katerih sem pogosto sodeloval kot edini predstavnik iz nekdanje Jugoslavije, velikokrat spraševali, kakšno je zdravje zobovja naših prebivalcev. Ko so dodali, da nimajo podatkov samo za našo nekdanjo skupno državo in za Albanijo, sem spoznal, da moramo končno tudi mi to raziskati. Čeprav sem se sam takrat ukvarjal z raziskovanjem mikroelementov in z zobno gnilobo, sem se bil kratko malo prisiljen lotiti zbiranja teh podatkov. Tako sem se povezal s kolegi profesorji po vseh nekdanjih republikah in pokrajinah in se dogovoril za sodelovanje, nato je vsak v svojem okolju po enotnem modelu organiziral zbiranje podatkov o zdravju oziroma bolezni zobovja otrok in odraslih. Uporabili smo standardizirane vprašalnike s 180 vprašanji o zobnem zdravju, kariesu, o parodontopatijah, to je bolezni obzobnih tkiv, o ortodontskih anomalijah in o tem, kako so ljudje oskrbljeni s protetičnimi nadomestki.

Prva analiza zbranih podatkov ni bila ravno spodbudna ...

Ko smo leta 1987 posneli stanje, smo ugotovili, da je pri mladih in odraslih zelo kritično. Zanimivo pa je, da so bili ljudje v tistem času razmeroma dobro oskrbljeni s snemnimi protezami. Na sedež Svetovne zdravstvene organizacije v Ženevi smo poslali več kot 2600 izpolnjenih vprašalnikov. Ko so jih pregledali, so me po telefonu vprašali, ali gre morebiti za napako pri podatku, da velika skupina aktivnega prebivalstva med 35. in 44. letom nima v ustih vseh prvih kočnikov. Moramo vedeti, da so kočniki prvi stalni zobje, ki zrastejo v šestem ali sedmem letu in igrajo izredno pomembno vlogo za pravilen razvoj in stabilnost čeljusti tudi pozneje pri odraslem človeku. Razumljivo je zelo neprijetno izstopala ugotovitev, da so ljudje v tistem obdobju očitno zaradi slabo urejenega zobovja zgodaj, nekateri že pred dvajsetim letom ali v tretji dekadi življenja, ostali brez tako pomembnih zob, pa tudi lepega števila drugih. Gospodom v Ženevi sem povedal, da po vojni nismo imeli toliko dentistov in zobozdravnikov kot drugje, na primer v Švici, in temu nismo bili kos.

S »primanjkljajem kočnikov« sem želel le slikoviteje predstaviti, kako slabo urejeno zobovje so imeli ljudje ob začetku našega sistematičnega popisa v poznih 80. letih in že pred tem. Še več najbrž pove podatek, da smo na začetku sistematičnega pregledovanja zobovja pri otrocih in odraslih, torej leta 1987, našli samo 5 odstotkov dvanajstletnikov, ki so imeli povsem zdrave vse zobe.

Katastrofalne razmere so, razumljivo, narekovale nujne preventivne ukrepe ...

Seveda, dela smo se lotili zelo resno in v Sloveniji se je stanje že v prvih petih letih bistveno izboljšalo. To so opažali tudi predstavniki Svetovne zdravstvene organizacije, ki so nas večkrat obiskali in z zadovoljstvom ugotavljali, kako hitro nam je uspelo izboljšati zobno zdravje predvsem mladih, kar se bo pozneje poznalo tudi pri odraslem prebivalstvu. Že v dobrem desetletju smo te številke občutno izboljšali, saj smo dosegli, da je imelo 40 odstotkov dvanajstletnikov povsem zdrave zobe. Tako smo se spodbudno približevali idealu razvitih evropskih držav, kjer so si že dolgo pred nami prizadevali za generacije brez kariesa. Slika zobnega zdravja ljudi se je namreč lepo izboljševala tudi v naslednjih nekaj letih.

Toda že nekako po letu 1998 pa ne več. Zaznali smo stagnacijo, v obdobju, ki je sledilo, pa se je stanje sicer počasi, a vztrajno začelo spet slabšati. Vse nas, ki smo vložili ogromno truda v različne preventivne programe, to seveda močno skrbi in žalosti.

Kako si to razlagate? Kaj je pripeljalo do vnovičnega poslabšanja?

Vzrokov je najbrž več, nedvomno pa je na poslabšanje vplival tudi postopen proces privatizacije, ko se je zmanjšalo število zobozdravnikov v javnem zdravstvu in so nastale motnje v organizaciji mladinskega zobozdravstva, predvsem pri izvajanju zobozdravstvene preventive. Nekateri zobozdravniki so zapustili šolske zobne ambulante, ki smo jih imeli in jih še imamo, morda celo največ na svetu, tako priročno organizirane po šolah. Za ta uspešni model preventivnega mladinskega zobozdravstva in zdaj že tradicionalnih tekmovanj za zdravje zob in ustne votline so naši zobozdravstveni timi prejeli številne nagrade in priznanja. Velika škoda bi bila, če s tem, kar je bilo tako dobro postavljeno in smo dosegali odlične rezultate, ne bi nadaljevali.

S katerimi ključnimi ukrepi ste v omenjenem obdobju najbolj učinkovito izboljšali zobno zdravje?

Na izboljšanje stanja so vplivale različne metode in ukrepi, predvsem pa množično fluoriranje zob, množično preventivno zalitje zob, dejavnost zobozdravstvenih preventivnih medicinskih sester, spodbujanje ljudi, naj skrbijo za lastno zobno zdravje, z različnimi akcijami, tekmovanje za čiste zobe ob zdravi prehrani ter že omenjeno delo timov v šolskih ambulantah in preventivni kabineti. Ključna pa je tudi dobra organizacija mladinskega zobozdravstva z ustreznim številom zobozdravnikov. Ko se nekaj od tega zanemari, se zelo hitro naredi veliko škode.

Kako torej naprej, da se stanje ne bi še naprej slabšalo?

Da razmere vzbujajo skrb, opozarjamo že nekaj časa, a očitno pristojni, se pravi predvsem ministrstvo za zdravje, tega ne le ne obravnavajo dovolj resno, ampak se sploh ne menijo za naša opozorila ... Vsekakor ni odgovorno pustiti propadati nekaj, kar smo s trdim delom gradili več kot tri desetletja. Tudi če bi se jutri te naloge na tak način resno lotilo sto dodatnih zobozdravnikov, ki bi se ukvarjali samo z otroki in mladino, bi težko nadomestili zamujeno. Kaj šele bo, če ne bo nikakršnih ukrepov za nadaljnje preprečevanje škode.

Rezultati raziskav so, kot sem že omenil, nedvoumni. Težko doseženo stanje zobnega zdravja pri mladini se slabša. Naloga državnih ustanov, ki skrbijo za zdravstveno varstvo in preventivno, je, da stanje analizirajo in preprečijo še nadaljnje slabšanje ustnega zdravja v Sloveniji, ki je sicer tesno povezano s človekovim splošnim zdravjem in počutjem.

Lahko iz bogate zbirke podatkov, ki so sicer na kratko in jasno prikazani tudi v tabelah, izluščite še nekatere najbolj zanimive ugotovitve?

Naj najprej navedem spodbudno ugotovitev. Veliko ljudi ima že zalito zobovje, kar jih precej dobro varuje pred razvojem kariesa. Vendar je po drugi strani veliko podatkov o razširjenosti zobnega kariesa in parodontalne bolezni med starejšim prebivalstvom. V zadnjih desetletjih nam je uspelo prvega pri mladostnikih zelo zmanjšati oziroma deloma odpraviti. In ne le to, uspelo nam je zmanjšati povprečno število zob, prizadetih s kariesom, ekstrakcijami in plombami (KEP), s šest na manj kot dva, hkrati pa se je, kot sem že omenil, povečalo število otrok brez kariesa. To potrjuje 26-letna raziskava, ki smo jo ponavljali s pregledovanjem zobovja dvanajstletnikov v vseh slovenskih regijah na vsakih pet let, zaključili pa februarja letos.

In prav letos geslo svetovnega dneva ustnega zdravja znova opominja na celovitost ustnega in siceršnjega zdravja ...

Naj vse to spet podkrepim s podatki. Kot sem že povedal, ti kažejo, da smo imeli okoli leta 2000 kar 40 odstotkov dvanajstletnikov brez kariesa, kar je slovensko zobozdravstvo umestilo v sam evropski vrh. Glede na to, da so to ljudje brez plombiranih in izpuljenih zob in imajo torej popolnoma zdrave zobe, se s tem dosežkom še najbolj približamo motu letošnjega svetovnega dneva ustnega zdravja, ki poudarja, da so zdravi zobje nedeljivo povezani z zdravim življenjem (Healthy teeth for healthy life). To stanje smo v Sloveniji dosegli z dolgoletnim požrtvovalnim delom in neprekinjenimi številnimi preventivnimi ukrepi.

Vendar pa se zdaj počasi spet vse slabša, kar bo, kot sem že poudaril, težko ustaviti. Menim, da bi morali že zdaj kritične razmere nemudoma analizirati in odpraviti pomanjkljivosti, ki na to vplivajo, kar je v rokah državnih zdravstvenih ustanov. Svetovna zdravstvena organizacija je pred dvema letoma uvrstila zobne in ustne bolezni med najpogostejše kronične bolezni poleg že obstoječih štirih, raka, diabetesa, srčno-žilno in respiratornih bolezni, ki zahtevajo od človeštva največji smrtni davek. Na vse to opozarjajo tudi direktive o ustnih boleznih, ki so jih sprejeli generalna skupščina Združenih narodov, Svetovna zdravstvena organizacija in mednarodno zdravniško združenje (FDI). Za zdravje zobovja prihodnjih generacij bo usodno pomembno, ali se bodo na naša jasna opozorila, da se to slabša, odzvali odgovorni v omenjenih slovenskih nacionalnih institucijah in kako. Naša zdravstvena služba se proti navedenim boleznim že dolgo uspešno in sistematično bojuje, medtem ko skrb za javno zobozdravstvo in predvsem opisan dokazano učinkovit koncept preventive očitno ostaja na stranskem tiru. Ko se bomo morda kdaj zavedeli te škode, bo pozno, boleče in dražje.