Pameten kmet nikoli ne poje semenskega krompirja

Bliža se polovica leta. Slovenska znanost, zlasti tisti deli, ki so odvisni predvsem od nacionalnih proračunskih sredstev, se po lanskem sušnem letu že mesece napeto sprašuje, kaj ji bo prinesla nova vlada oziroma kaj ji bo prineslo to leto. Po odgovore na to in še druga aktualna vprašanja smo se napotili k dr. Franciju Demšarju, direktorju naše javne raziskovalne agencije (ARRS).

ARRS razpolaga z večinskim delom denarja, ki gre v raziskovalno sfero. Ve se, da ste v zvezi z letošnjo odmero kar nekajkrat razpravljali s prejšnjim in tudi sedanjim resornim ministrom. Kakšne so najnovejše napovedi?

Najprej bom odkrito povedal, kaj menim o proračunskem varčevanju prejšnje in sedanje vlade. Strinjam se, da je varčevanje potrebno in da je prejšnja vlada naredila prav, ko se je odločila zanj. Hkrati pa menim, da ga je prejšnja vlada v nekaterih delih izpeljala neoptimalno. Znanost je ena od žrtev tega varčevanja. ARRS je od 170 milijonov leta 2011 v lanskem proračunu izgubila 21 milijonov evrov. To smo nekako izpeljali z znižanjem standardov raziskav, to se pravi s spremembo kategorij pri materialnih stroških.

Letos je predlog proračuna manjši še za dodatnih 14 milijonov. Tega nikakor ni več mogoče izpeljati z nižanjem standarda raziskav, saj so ti že znižani na približno raven v letu 2007. To bi pomenilo manjšanje števila financiranih raziskovalcev. Najbolj bi to občutili tisti, ki so zaposleni za določen čas, torej raziskovalci tik po doktoratu ali prva leta po doktoratu. Posledice bi bile še hujše zato, ker bomo letos predvidoma dobili skoraj dvakrat toliko doktorjev znanosti, kot jih je bilo prejšnja leta.

Zaradi bolonjske prenove doktorskega študija?

Da, razlog je prehod iz prejšnjega štiriinpolletnega financiranja doktorskega študija mladih raziskovalcev na triinpolletno financiranje doktoratov, kar je skladno s skrajšano dolžino tretje bolonjske stopnje. Tako imamo letos hkrati prejšnje in nove doktorje znanosti; namesto 200 blizu 400. Na to dejstvo smo opozorili javnost in vse organe, do katerih imamo dostop, od parlamenta do sveta za znanost in tehnologijo, seveda pa tudi resorno ministrstvo. Že prejšnja vlada se je odločila, da bi nekoliko omilila prvotno predvideno skrčenje financiranja, tako da bi bil letošnji proračun od lanskega manjši za sedem milijonov, oziroma za polovico prvotno predvidenega znižanja.

S pomočjo tistih 16 milijonov evrov, pridobljenih v parlamentu, ali še na kateri drug način?

S pomočjo omenjene poslanske odločitve. Tudi tako bi bilo, po mojem mnenju, znižanje preveliko, ker bi v vsakem primeru poseglo v samo substanco, v najboljši del naše znanosti, ki jo predstavljajo novi raziskovalci. To nikakor ni v skladu z našo odločitvijo, da želimo postati družba znanja. Toda bilo bi bolje od prvotnega proračunskega predloga. Nova vlada pa je ponovno načela vprašanje o teh dodatnih proračunskih sredstvih ...

Pravzaprav je nova vlada naredila nenavadno potezo. Visokemu šolstvu je obljubila vseh 16 milijonov, hkrati pa je dodatna sredstva obljubila tudi znanosti. Bo to zdržalo? Od kod bo zdaj vzela denar?

Z ministrom Pikalom sva se doslej dogovorila, da še za tri mesece, torej do polletja, podaljšamo sedanjo pogodbo o financiranju. To pomeni, da vsi raziskovalni upravičenci do proračunskega financiranja dobivajo dvanajstine glede na lansko financiranje. Minister pa bo, kot je obljubil, v tem času skušal najti rešitev, ki bo čim bolj ugodna za znanstvenoraziskovalno sfero. Kot razumem, del rešitve vidi v aktiviranju evropskih strukturnih skladov. S tem bi tam, kjer bi bilo mogoče tudi sodelovanje gospodarstva, lahko financirali mlade doktorje znanosti. Seveda ne bi prišli v poštev vsi mladi raziskovalci, ker imamo kup znanstvenih področij, kjer takih povezav ni. Denimo humanistika. Za vsa ta področja zdaj minister išče druge proračunske možnosti.

V času, ko smo začeli pogovore z aktualnim ministrom, je bila situacija še veliko bolj nejasna. Ni se vedelo, kako bo z likvidnostjo države, niti kakšen bo izid pogovorov s sindikati. Makroekonomski oziroma fiskalni podatki zdaj postajajo vedno bolj jasni in zaradi tega pričakujem, da bomo v mesecu ali dveh z ministrom našli najboljšo možno rešitev.

Kaj pa vendar sedanje razmere kratkoročno pomenijo za raziskovalce, predvsem za tiste, ki nestrpno čakajo na začetek izvajanja nacionalnih projektov? Dejstvo je, da čakajo že kar dolgo, za marsikoga predolgo ...

Seveda to pomeni negotovost. Negotovost je sicer v celotni družbi, vendar ima ravno v raziskovanju posledice, ki se zelo težko popravijo, saj gre za našo prihodnost. Kmet nikoli ne poje semenskega krompirja. Morda to zveni kot oguljena fraza, a je vsekakor primerna za opis tega, kar se tu dogaja. Dodatnih sedem milijonov bi pomenilo, da lahko te projekte začnemo financirati vsaj nekaj mesecev prej.

Kdaj? Koliko zamude je že?

Veliko. Morali bi jih začeti financirati že lani. Torej je zamik res velik.

Koliko se vse to, o čemer govorite, že kaže v raziskovalnih rezultatih?

Že leta se govori, da je sodelovanje inštitutov in univerz z gospodarstvom slabo. Toda to do lani ni držalo. Številke so v zadnjih šestih letih kazale obratno podobo. Prišli smo do 25 milijonov evrov, kolikor je gospodarstvo letno izplačalo inštitutom in univerzam za projekte, ki so v skupnem interesu. Ta prispevek gospodarstva je bil glede na BDP celo za nekaj odstotkov nad povprečjem EU. Najbolj pomembno pa je bilo, da je nenehno rasel. Nato samo lani opazili poslabšanje. Evropska unija je tudi lani šla naprej, pri nas pa smo prvič zaznali padec gospodarskega prispevka za nekaj milijonov evrov. Očitno je kriza pri nas že tako huda, da gospodarstvo varčuje tudi tam, kjer ne bi smelo ...

Prvič pri vas vidim, da vas zapušča optimizem, s katerim ste v preteklosti zatrjevali, da so razmere v naši znanosti v resnici bistveno boljše, kot se zdijo.

Tako sem govoril, ker sem v nasprotju z drugimi, ki so govorili na pamet, poznal dejstva. Nikoli nisem podlegal modnemu prepričanju. Tokrat pa so dejstva tista, ki me odvračajo od optimizma. Prejšnja leta smo se v evropskem inovacijskem indeksu že skoraj približali evropskemu povprečju, lani pa smo se spet odmaknili. Dveh takšnih ključnih kazalnikov pa res ni mogoče spregledati.

Samoumevno se pri tem poraja vprašanje, kaj bi lahko ustavilo padanje inovacijskega indeksa oziroma ta trend obrnilo spet navzgor. Bi morali to biti kakšni ukrepi na področju fiskalne politike?

Spomnim se, da je pred leti neka naša vlada, ni važno katera, imela idejo o uvajanju nižje, predvsem pa enotne davčne stopnje. Eden od njenih zagovornikov je rekel, da bo to razbremenilo gospodarstvo in bo to lahko prihranjena sredstva vlagalo v razvoj, kar bo nato pripeljalo do višjega BDP. Poslušal sem, predavanje se mi je zdelo zanimivo, na koncu pa sem vprašal, kaj daje zagotovilo, da bodo sredstva, ki bodo gospodarstvu ostala, zares šla v razvoj in ne kam drugam. Ne morem pozabiti, kako je govornik ob mojem vprašanju umolknil in mi ni nič odgovoril ... Zame je bil to srhljiv trenutek, ker je zgodba ravno v tem, kako narediti razvoj znotraj gospodarstva. In kot vemo, enotna davčna stopnja ni bila uvedena, gospodarstvo pa je bilo razbremenjeno. Kam je šel ta denar? Nekaj o tem je znanega, in tisto ni prav nič podpiralo slovenskega razvoja.

Kaj pa bi mu pomagalo?

Zgodba o uspešni Sloveniji bi se morala začeti z dobrim znanjem, z dobrimi šolami in dobro znanostjo. Lahko smo ponosni, da so ti segmenti v naši državi še vedno na visoki, evropsko nadpovprečni ravni. Temu pa bi morali dodati še mehanizme, ki spodbujajo gospodarstvo, da dejansko pride do razvoja. Ključna razlika med Slovenijo in državami, ki jim želimo biti podobni, je ravno v tem, da one te mehanizme imajo. V ZDA je serija institucij – tehnoloških agencij, rizičnih skladov, inovacijskih spodbujevalnikov itd. – ki premoščajo prepad med znanostjo in gospodarstvom, to tako imenovano dolino smrti. Žal Slovenija tega ni zmogla. Sicer je ustanovila tehnološko agencijo (TIA), a dala ji je premalo sredstev, lani pa jo je celo ukinila. Zdaj se na ARRS trudimo, da bi nekako nadomestili njen izpad. Vendar še ne vemo, kakšen bo uspeh.

V zadnjem času je propadlo kar nekaj prej cvetočih slovenskih podjetij. Nekatera med njimi, denimo Livarna Maribor, so se uveljavila tudi zaradi svoje inovativnosti. Zakaj jih niti to ni rešilo?

Trenutno še težko dam natančen odgovor, ga bom pa lahko dal v nekaj mesecih, ker bomo naredili analizo, ki bo sodelovanje gospodarstva in znanosti kvantitativno raziskala z vidika potencialov različnih gospodarskih panog in raziskovalnih področij.

Boste te podatke, ko jih boste imeli, dali v javnost?

Seveda.

Kaj bi še sami postavili v ospredje v zvezi z aktualnim delom ARRS?

Denimo to, da smo letos že drugič izpeljali akcijo predstavljanja izjemnih znanstvenih dosežkov. To so kratke, desetminutne predstavitve, razdeljene po znanstvenih področjih. Sam sem bil na vseh in ostalo mi je veliko močnih vtisov. Na primer ob predstavitvi serije dosežkov s področja tehnike, ki kar kličejo po aplikacijah ... Hkrati pa sem se zavedal, da bo pri nas do tega težko prišlo. Zaradi premajhnih industrijskih potencialov in tudi zaradi preskromnih investicijskih možnosti itd. Ob tem se mi je porodila ideja, da bi vsaj nekaj najbolj obetavnih projektov financirali kot razvojne projekte. Verjamem v to idejo in zdaj samo še čakam, da bi to lahko uresničili.

Boste potem imenu vaše agencije dodali še besedo tehnološka?

Nobenega imena ni treba spreminjati. Dovolj bi bila sprememba v ustanovitvenem aktu, mogoče kaj malega v zakonu.