Tiskane izdaje
Plečnikova cerkev sv. Mihaela na Barju nas lahko skrbi. Zlasti streha in zvonik, s katerega že padajo kosi betona, sta namreč v zelo slabem materialno-tehničnem stanju. Vstop je za zdaj sicer še dovoljen, a »samo na lastno odgovornost«.
Zavedati se je treba, je posebej za Delo povedal restavrator Boris Vičič, vodja območne enote Ljubljana pri Javnem zavodu RS za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS), da je najprej lastnik tisti, ki skrbi za svojo lastnino. Tudi po zakonu je tako. S tem je začel odgovor na očitke dr. Damjana Prelovška (Koliko Plečnika bomo zapustili zanamcem; Znanost, 31. maja 2012), da je glavni krivec za propadanje cerkve sv. Mihaela ZVKDS.
Z barjansko cerkvijo so po njegovih besedah res težave, pravzaprav jih je več, tudi v zvezi s pripravo dokumentacije, za katere so na zavodu odgovorni. Gre za strokovne ocene in pogoje, ki jih je treba izpolniti pred posegom v ta vrhunski arhitekturni spomenik. Konservatorski načrt za obnovo je bil narejen že lani. Cerkev je v zelo slabem stanju in stoji na zelo slabem, barjanskem terenu. »Neki manjši posegi so sicer bili narejeni, bolj krpanje, ampak to nima pravega učinka in stanje se zaradi njih ni prav nič izboljšalo.«
Zavod sam ne more nič
Če torej župnija ne bo zbrala vsaj 150.000 evrov, se bo cerkev podrla? »Upajmo, da ne. Drugega investitorja žal ni,« je poudaril sogovornik. V tem primeru, ker gre za spomenik državnega pomena, lahko v vlogi potencialnega soinvestitorja nastopa sicer še država, ki pa trenutno, kot vemo, varčuje povsod, kjer se le da. In denar je najlažje vzeti ravno spomeniškemu varstvu.
V boljših časih bi šlo to na razpis, je pojasnila direktorica ZVKDS dr. Jelka Pirkovič, na katerem bi sv. Mihael oziroma njegova cerkev na Barju kot ogroženi spomenik državnega pomena dobil kar precej točk, a žal takih razpisov zdaj že dve leti ni več.
Župnija za prenovo nima denarja, tako da smo v začaranem krogu. Strokovna služba, v tem primeru zavod, po Vičičevih besedah nima nobenih vzvodov, da bi lahko komu kaj ukazala, kot se včasih razume, češ zavod ni nič naredil. »Ja kaj pa naj bi naredili? Razen tistega, kar nam nalaga zakon. Tudi inšpekcijo obvestimo, več pa ne moremo«.
Včasih je bilo na voljo več tako imenovanih intervencijskih sredstev, je dodala dr. Pirkovičeva, s katerimi se je dalo določene stvari narediti celo mimo razpisov. »Je pa tudi res, da vsi interventni posegi niso potrebni od danes, ampak je to stvar, ki se je nabirala desetletja. Potem je seveda prišlo do tega, da smo lahko počeli samo take stvari. Smisel pa je, da se zadeva vendarle dela bolj načrtno, skozi nekatere druge dokumente, tudi nacionalni program bi lahko bil tisti, ki bi postavil nekatere konkretne zadeve.« Deloma je to pokril zakon o kulturnem tolarju, kot se je imenoval, seveda pa je bilo treba že takrat kljub temu imeti urejeno vso dokumentacijo, vsa dovoljenja »in točno vedeti, kaj in kako«.
To, da župnija Ljubljana Barje nima denarja, je seveda glavni problem, zato je ZVKDS župniku, torej upravitelju zaščitenega objekta, za cerkev sv. Mihaela na Barju naredil konservatorski načrt brezplačno. In pri tem ni (bilo) prav nič važno, ali župnik v njej tudi spi ali ne. »S tem se načrt ne ukvarja,« je poudaril Boris Vičič.
Možnosti dolgoročne ohranitve
Žalostno stanje cerkve na Barju ni le posledica pomanjkljivega vzdrževanja, temveč tudi tega, da je Plečnik pogosto gradil z zelo skromnimi sredstvi. »Ne samo cerkve na Barju ampak tudi kakšne druge,« pojasnjuje Vičič. Tudi prenove niso smele biti predrage, lep primer tega je denimo emonsko mestno obzidje, imenovano rimski zid, na Mirju. »Zdaj imamo spet eno tako sanacijo, ko je mesto oziroma Mestni muzej dobil za to nekaj evropskega denarja. Namreč za arheologijo, in v tem okviru tudi za obzidje na Mirju, da se sanirajo najnujnejše stvari, ker denarja za vse potrebe seveda ni dovolj.«
Vsako rešitev je treba pretehtati tudi s stališča možnosti dolgoročne ohranitve spomenika z njegovo uporabo, pove dr. Pirkovičeva, spomeniško zaščitenemu poslopju je treba dati neko funkcijo. »Ta račun se mora nekako iziti tudi dolgoročno. Zato je pomembno, da upoštevamo še investitorja, ki želi nekaj narediti in to tudi ekonomsko upravičiti. Kjer se le da.«
Čeprav se to povsod ne da, celo v takih primerih še ni treba obupati. Lep zgled tega je rešitev Robbovega vodnjaka. Potem, ko je bil izvirnik kljub srditim ugovorom »civilne družbe« preseljen na varno in na njegovo mesto postavljena kopija, je ves ta hrup nenadoma potihnil. Zavladala je medijska tišina.
Delo strokovnjakov na ZVKDS je precej zahtevno, med drugim gre tudi za vrednotenje spomenikov. To je odgovornost restavratorjev, ki po besedah dr. Pirkovičeve »najbolje poznajo teren in so seznanjeni s problematiko«, tako da lahko potem o teh stvareh tudi kvalificirano odločajo. Vlogo vodstva vidi predvsem v tem, da zagotovi možnosti za táko delovanje in da v primerih, ko se kaj zatakne, »odpira notranje kanale za podporo nekomu, ki je kaj odločal, v nasprotnem primeru pa poskuša stvari izboljšati«.
Že pred leti so postali enoten zavod, ravno zaradi tega, da se strokovne stvari poenotijo, »vendar to ne pomeni, da se vsa odgovornost prenese na eno osebo ali na ožje vodstvo«. O denarju za prenovo spomenikov pa tako ali tako odloča resorno ministrstvo, ki ima komisijo tudi za nepremično dediščino, njeni člani, ko se deli denar, pa dajejo predloge ministru. Vsak, ki se zanj poteguje, se mora prijaviti na javni razpis. »Mi v tem postopku samo dajemo mnenje, ki pa je pravzaprav del prijave. Ko se kdo prijavi, mora imeti tudi naše mnenje, strokovno oceno, ali je njegova hiša taka, da je vredna davkoplačevalskega denarja.« Vendar je to samo del dokumentacije, potrebne za razpis.
Tako je zadeva urejena. »O sami podelitvi sredstev pa odloča ministrstvo, spet z neko komisijo, ki ni povezana z nami. Njeni člani niso hkrati zaposleni tudi pri nas, ker bi to pomenilo navskrižje interesov.«
Vse to je kar dobro urejeno, edini problem se skriva v že omenjenem dejstvu, da takih razpisov v zadnjih dveh letih ni bilo.
Kdo bo odgovarjal?
Seveda nas je zanimalo tudi, zakaj so spremenili Plečnikovo ograjo na Šancah. »Pregledali smo dokumentacijo,« je povedal Vičič, »in pri nas o njej nimamo nič. Ne vem, kaj se je tam dogajalo.«
Če je bila ograja nižja od enega metra, je bilo zaradi varnosti ljudi nekaj seveda treba storiti (nekdanji predpis, ki je za ograje, širše od 50 centimetrov, dovoljeval višino 80 cm, že dolgo ne velja več), a ne na račun avtentičnosti Plečnikovega dela. Potreben bi bil kompromis, podoben tistemu na Nebotičniku, kjer je zdaj poleg prvotne ograje še dodatna, steklena, ki ustreza tehničnemu predpisu o višini ograj na objektih, višjih od desetih metrov. Morebitna hoja po ograji, zidcu, na Šancah pa je zdaj enako nevarna kot prej, saj je njen zgornji dvokapni zaključek z zelo majhnim naklonom povsem enak kot pri prejšnji, razlika je le v povečanju višine ograje za slabih 15 centimetrov.
In ko že ravno govorimo o ograjah naših prenovljenih arhitekturnih spomenikov, moramo omeniti še tisto na mostu Hradeckega, ki po novem povezuje Krakovski nasip z Grudnovim nabrežjem torej Krakovo z Žabjakom. Prečke njegove ograje so namreč razmaknjene za 16, skoraj 17 centimetrov, kar ne ustreza današnjemu predpisu, po katerem med njimi ne sme biti več kot 12 centimetrov. Otroška glava gre med takima prečkama zlahka na drugo stran, po mnenju konservatorja Borisa Vičiča pa »gre potem tudi nazaj«. Ja, vsi si to želimo, žal pa gre lahko z otrokom vred tudi naprej. Kdo bo odgovarjal, če se bo to zgodilo na mostu Hradeckega? Skratka, ograjo bo treba na notranji strani čimprej zapreti s prozornimi ploščami, najbolje s takimi iz kaljenega stekla.
