Slovenski raziskovalci premalo složni

Evropski raziskovalni svet (ERC) bo jeseni objavil rezultate prvega razpisa iz proračuna Obzorja 2020. Razpis, za katerega so predloge sprejemali do 27. marca, je namenjen mladim raziskovalcem. Drugače kot v dosedanjih sedmih letih delovanja ERC, ko se je število prijav iz razpisa v razpis stopnjevalo, jih je bilo tokrat celo nekoliko manj od lanskih 3329.

Upad je verjetno povezan s tem, da so letos v ERC začela veljati nova pravila, ki med drugim določajo, da se tekmovanja za bogate subvencije ne morejo več udeležiti projekti, katerih prijavitelji so z raziskovalnih inštitutov s sedežem v Švici. Toda letošnjih 3272 predlogov kljub temu pomeni, da bo na zadnjem situ predvidoma ostala le približno desetina izbranih raziskovalcev, ki bodo za petletno delo pri projektu dobili do 1,5 milijona evrov.

Lani je bilo v tej kategoriji podeljenih 300 subvencij v skupni vrednosti blizu 400 milijonov evrov. Letos bo verjetno izbranih več raziskovalcev, saj proračun za te subvencije znaša 485 milijonov. Od omenjenih letošnjih predlogov jih skoraj polovica (1494) sodi v skupino naravoslovnih in tehniških znanosti, 1030 jih je s področij znanosti o življenju in samo 784 iz družboslovja in humanistike.

Nad kronično bolečino

Letošnjo pomlad so sicer podelili – to je seveda povezano z lanskim razpisom – že 4000. subvencijo za projekt ERC. V kategoriji mladih raziskovalcev jo je dobil španski kemik dr. Manuel Arruebo, izredni profesor z Univerze v Zaragozi. Projekt Nanohedonism z več kot poldrugim milijonom evrov finančne podpore bo omogočil, da se bo Arruebo s svojo raziskovalno skupino posvetil raziskavi, ki bo morda bistveno izboljšala kakovost življenja bolnikov s kroničnimi bolečinami. Konvencionalne analgetike, ki večinoma delujejo le kratek čas, naj bi namreč nadomestili z nanokapsulami, ki bi jih z novo tehnologijo preprosto vstavili bolnikom – večinoma brez kirurškega posega – tako da bi odmerke zdravil proti bolečinam dobili samo takrat in tam, ko in kjer jih potrebujejo.

Kronične bolečine trpijo milijoni ljudi po vsem svetu in mnogi si jih lajšajo z neustreznim jemanjem analgetikov, neusklajenim z dnevnimi spremembami svojih fizičnih aktivnosti in različnimi stopnjami bolečine. Biorazgradljive nanokapsule pa bi zdravilo sproščale na podlagi prejetih infrardečih signalov.

Nova tehnologija bi lahko zagotovila boljšo oskrbo tudi za številne bolnike, ki daljši čas potrebujejo predpisane odmerke zdravil, na primer pri sladkorni bolezni, pri zdravljenju hormonskih motenj in išiasa, pri kemoterapiji ... V okviru projekta nameravajo učinkovitost in biokompatibilnost novega načina zdravljenja preizkusiti tako laboratorijsko kot tudi na pacientih.

Zakaj naši niso uspešni?

Bistveno večji proračun, ki ga je ERC prineslo Obzorje 2020, je razširil razpise projektov na tri kategorije raziskovalcev: v prvi so tisti, ki so doktorirali v obdobju zadnjih sedmih let, drugi so doktorirali pred najmanj sedmimi in največ dvanajstimi leti, v tretji skupini pa so še bolj izkušeni raziskovalci.

Po besedah dr. Francija Demšarja, direktorja slovenske raziskovalne agencije (ARRS), so tej razširitvi prilagodili tudi sistem spodbud – vsi naši raziskovalci, ki se bodo v kateri od omenjenih kategorij uvrstili dovolj visoko, bodo dobili določena sredstva (primerljivo s siceršnjimi nacionalnimi projekti), ki jim bodo pokrila vloženo delo v prijavo projekta in omogočila, da bodo razvili svojo idejo in tako imeli bistveno več možnosti pri naslednjem krogu prijav za ERC.

S temi spodbudami so začeli leta 2010, doslej pa so jih podelili le dvanajst – toliko raziskovalcev se je namreč prebilo dovolj visoko. Samo dva projekta, eden iz kategorije mladih in eden iz kategorije uveljavljenih raziskovalcev, sta odpadla v čisto zadnjem krogu izbire projektov ERC.

Izkušenega direktorja ARRS smo seveda vprašali, zakaj kljub vabljivim subvencijam ERC in omenjenim spodbudam za tiste, ki se dovolj približajo najboljšim, nikakor ne dobimo vsaj približno toliko projektov ERC, kot bi menda ustrezalo velikosti in odličnosti naše znanosti.

Direktor raziskovalne agencije ni slepomišil: »Po eni strani gotovo drži – to nam potrjujejo izjave prijavljenih – da naša komplementarna shema marsikoga spodbudi k zelo zahtevni prijavi, a končni uspeh je vendar odvisen od tega, kako dobri so projekti. Vsekakor je dvanajst raziskovalcev, ki so bili v štirih letih dovolj uspešni, da smo jih financirali prek naše komplementarne sheme, manj od naših pričakovanj. Vsako leto bi morali imeti najmanj dva projekta, ki bi prišla skoraj do konca, da bi lahko upali na vsaj en uspešen projekt na leto, kar bi bilo realno.«

Sam je že velikokrat razmišljal, zakaj nam na tem področju ne uspeva tako, kot bi si zaslužili glede na to, koliko je naših objav v uglednih znanstvenih revijah, pa tudi glede drugih meril znanstvene uspešnosti.

»Opažamo, da gre vse skupaj že tako daleč, da se celo člani istih raziskovalnih ekip ne citirajo v člankih oziroma da na prijave za nacionalne projekte iz posameznih raziskovalnih skupin pride preveč predlogov, namesto da bi jih bilo manj, a bi bili bolje pripravljeni. Ko se pogovarjam z direktorji tujih raziskovalnih agencij, slišim, da je tam veliko več sodelovanja. Čeprav so projekti ERC formalno individualni, dejansko raziskovalci prijave predstavijo v svojih institucijah in so deležni tudi nasvetov domačih in tujih kolegov. Prepričan sem, da nam ne manjka znanstvene odličnosti, neuspešni smo le zaradi nezmožnosti pravega sodelovanja.«