Tiskane izdaje
Univerza v Maastrichtu, slikovitem nizozemskem mestu blizu belgijske meje, je bila uradno ustanovljena šele pred 37 leti. Je torej še bistveno mlajša od ljubljanske, ki bo konec leta dopolnila že 93 let.
Tako kot UL sodi med večje evropske univerze. Ima več kot 16.000 registriranih študentov (UL več kot 36.000). Neprimerljivo slabše razmerje med zaposlenimi in študenti na UL pa kaže podatek, da je na maastrichtski univerzi skoraj 4000 zaposlenih, na UL pa 5800 – pri obeh je približno polovica učiteljev. Univerzo v Maastrichtu sem obiskala v okviru obiska tamkajšnjega novega centra za raziskovanje možganov.
Doktorski študentje
Merhard Seirafi je v Maastricht prišel pred nekaj leti iz Irana, kjer je študiral fiziko. Dejal je, da si je študij nevroznanosti izbral predvsem zato, ker se mu je zdel velik izziv. Za zdaj je študij izpolnil vsa njegova pričakovanja. »Tukaj res vlada pozitivno ozračje, imam zelo dobre kolege in tudi izvrstne pogoje za raziskovalno delo. Več si ne morem želeti.«
Sanne den Oever je ves svoj študij opravila na maastrichtski univerzi. »Tu sem študirala psihologijo, zato lahko rečem, da dobri pogoji niso samo na doktorskem študiju. Sem pa vesela, da bom imela končno več priložnosti za raziskovalno delo,« je povedala simpatična Nizozemka, ki, kot pravi, uživa tudi v druženju s kolegi različnih narodnosti in kultur. O tem, kaj bo delala po doktoratu, še ne razmišlja, čeprav ne bi imela nič proti ponudbi, da ostane na univerzi.
Anna Gardumi je najprej v Italiji študirala fiziko, nato je študij nadaljevala še v Parizu, torej je Maastricht zanjo že tretja študijska postaja. Tudi ona je tu na doktorskem študiju nevroznanosti. Zanj se je, enako kot njen iranski kolega, odločila predvsem zato, ker se rada prepušča raziskovalnim izzivom. »Seveda sem prav tako slišala, da je maastrichtska univerza zelo dobro mesto za ta študij, da ima vrhunske profesorje. Z veseljem ugotavljam, da niso pretiravali.«
Uživa ob omembi merilne enote, poimenovane po Tesli
Najbolj zgovoren je bil srbski študent Gojko Žarić, med drugim verjetno zato, ker je z menoj lahko govoril v materinščini. Na beograjski univerzi je študiral psihologijo na prvi stopnji, drugo in tretjo stopnjo s področja nevroznanosti pa namerava opraviti v Maastrichtu. Maastrichtsko univerzo je odkril sam, ko je iskal visokošolsko institucijo v državi, kjer tudi tujcem dajo štipendijo. Kasneje mu je pri premagovanju ovir pomagal še eden od beograjskih profesorjev. Na Nizozemskem je že štiri leta, vmes je eno leto preživel tudi v Ameriki. Upa, da bo v Maastrichtu nato vsaj še kakšno leto ostal na postdoktorskem študiju.
»Tukaj smo pravkar dobili izvrstno raziskovalno opremo, zato me seveda vleče, da bi še ostal,« je priznal Žarič, ki uživa tudi v tem, da dela na skenerjih, katerih zmogljivost se meri v teslih, torej enoti, poimenovani po njegovem sonarodnjaku. »Verjetno si je za znanstvenika težko zamisliti večjo čast od tega, da se po njem imenuje merska enota. Težko je verjeti, da so jo priznali nekomu, ki je prišel z Balkana. Sam uživam vselej, kadar kdo tu omeni Teslo, in to se zgodi velikokrat.«
Žarića smo prosili za primerjavo med beograjskim in maastrichtskim študijem, ki ga je dobro spoznal na magistrski stopnji. »Predvsem je drugačen odnos med študentom in profesorjem. V Srbiji so univerzitetni profesorji avtoritete, podobno se mi zdi tudi v Nemčiji, tukaj pa skušajo biti tako avtoritete kot naši prijatelji, kar jim zaenkrat kar uspeva. A tako je le do konca magistrskega študija. Ko si enkrat na doktorskem, pa si za nizozemske profesorje samo še kolega, enak med enakimi, in to očitno mislijo resno. Razlogov, da človeka zamika, da bi ostal, res ne manjka. Toda tudi če mi to ne bo uspelo, ne bom nikoli obžaloval odločitve za študij na Nizozemskem. Tukaj se mi je namreč resnično odprl čisto drugačen svet.«
Strateško do profila raziskovalne univerze
Lepo je slišati takšne izjave, ki izražajo zgolj zadovoljstvo in nobene kritike. Ne glede na verodostojnost pohval gotovo drži, da je maastrichtska univerza v marsičem nekaj posebnega.
Na primer v tem, da so odločitev, da bodo postali izrazito raziskovalna univerza, podprli s strategijo, ki predvideva več kot 250 doktorjev znanosti na leto. Strategija za obdobje od leta 2012 do 2016 prav tako predvideva razvoj multidisciplinarnih in medfakultetnih raziskav na treh najobetavnejših področjih, to so »študij in inovativnost«, »kakovost življenja« ter »Evropa in globalizirani svet«.
Za nas je presenetljivo tudi to, da je tretjina njihovih učiteljev iz tujine. Nič čudnega torej, da nimajo težav z dvojezičnostjo poučevanja, namreč s široko uporabo angleščine.
Prorektor dr. Andre Postema nam je ob našem obisku dejal, da ni važno, koliko je univerza stara, temveč samo to, kako jo doživljajo študenti. »Upam, da je pri nas tako, kot da obstajamo že tisoč let.« Poudaril je, da svoje študente vsestransko pripravljajo na življenje po diplomi, naučijo jih tudi, kako se, če bodo šli v poslovne vode, uveljaviti na trgu. Tovrstna znanja ponujajo tudi študentom drugih nizozemskih univerz. »Nič ne prepuščamo naključju. Pred desetletjem smo se odločili, da bomo postali odlična raziskovalna univerza, in od takrat resno delamo na tem,« je še povedal prorektor maastrichtske univerze.
