Tiskane izdaje
Opazovanje zgodovinskih oziroma arheoloških območij s satelitov nekaj sto kilometrov nad zemeljskim površjem je priložnost za nadziranje dragocene svetovne arheološke dediščine tudi na nevarnih oziroma zaradi vojaških spopadov nedostopnih območjih.
Tak primer je na primer opazovanje zgodovinskega mesta Samara, ki leži na območju današnjega Iraka, in ki je bil v času najostrejših spopadov leta 2007 razglašen za Unescovo svetovno kulturno dediščino. Samara je edina prestolnica islama, ki je ohranila izvirno arhitekturo, do zdaj pa je bilo arheološko obdelanih le 20 odstotkov njenih ostankov.
Ker je bilo v času vojaških spopadov delo arheologov na lokaciji onemogočeno, so si pomagali s satelitskimi posnetki – visokoresolucijskimi fotografijami in radarskimi posnetki podzemskih struktur. Slednje zaznavajo spremembe v gostoti podzemskih struktur in vsebnosti vode, kar je očem nevidno. Zaznavajo spremembe v vegetaciji in vlažnosti tal, kar omogoča odkrivanje pradavnih temeljev različnih objektov.
Tako raziskovalci z rimske univerze La Sapienza in francoske univerze v Rennesu odkrivajo templje in piramide na arheološkem območju Gebel Barkal ob Nilu na severu Sudana, kjer zaradi nemirov tudi ni mogoče varno raziskovanje na terenu.
Satelitsko radarsko slikanje pa je na primer omogočilo tudi odkrivanje novih arheoloških ostankov v vzhodnem delu Rima, za katerega si težko predstavljamo, da je tam še kaj neodkritega.
Med sateliti Evropske vesoljske agencije, ki jih šele načrtujejo, bo predvsem satelit v okviru programa Earth Explorer Core Mission za zbiranje podatkov o biomasi z novim radarskim sistemom zbiral podatke tudi o podzemskih strukturah. Prav tako bo omogočal vesoljsko arheologijo tudi novi japonski satelit ALOS-2, ki ga bodo v zemeljsko krožnico poslali že letos.
