Tiskane izdaje
Glede na več milijard evrov veliko bančno luknjo je ovadb pravzaprav malo, pravi viceguvernerka Banke Slovenije Mejra Festić, vodja Posebne inšpekcijske skupine Banke Slovenije, ki je pregledovala sporne prakse slovenskih bank.
Večinoma so vsebine zapletene, zato bo že samo ugotavljanje dejanskega stanja v večini primerov zahtevalo veliko časa. Poleg tega pri nas tako rekoč ni sodne prakse za podobne primere, pravi viceguvernerka. Razplet v sojenju zaradi spornih bančnih praks, ki so povzročile ali vsaj bistveno pripomogle k bančni luknji, je odvisen od vseh: bank, policije, tožilstva in sodišč.
»Učinek bo na eni strani odvisen od razpoložljivosti in kakovosti zbranih dejstev za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, na drugi strani od strokovnosti vseh deležnikov za pravilno pravno argumentacijo pa tudi od njihove odločnosti in poguma,« našteva Mejra Festić.
Po njenih besedah je pomembno prepričljivo argumentiranje. Policiji, tožilstvu in sodiščem je treba zaupati, da korektno opravljajo svoje delo. Banke morajo okrepiti sodelovanje z njimi, je prepričana: »Organom pregona je treba dati kakovostne zahtevane podatke, iz katerih bodo lahko pravilno ugotovili dejansko stanje, zbrali in ocenili vsa dejstva in okoliščine, ki bodo sodiščem omogočale ali vsaj olajšale pravilno odločitev, to je utemeljeno obsoditi oziroma oprostiti. S takšnimi podatki bodo lahko policija, tožilstvo in sodišče ustvarili zadostno argumentacijo za pravilnost svojih odločitev. Pogosta je namreč težava, da dejansko stanje ni zadosti natančno ugotovljeno – tudi zaradi pomanjkanja sodelovanja pri zbiranju podatkov in presoje njihove ustreznosti.
Mejra Festić Foto: Leon Vidic/Delo
V primerih bančne kriminalitete pa tudi pri odškodninski odgovornosti je po mnenju Mejre Festić treba uporabljati tako zakon o bančništvu kot tudi zakon o gospodarskih družbah in zakon o obligacijskih razmerjih ter se ne opirati samo na kazenski zakonik, po katerem je treba v posamičnih primerih spornih bančnih ravnanj dokazati tudi obarvani naklep.
Zakon o bančništvu za člane uprav in nadzornih svetov postavlja standarde najvišje profesionalne skrbnosti, etike in morale ter izogibanje nasprotju interesov, zakon o gospodarskih družbah pa zahteva skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika.
Tudi obligacijski zakonik zahteva najvišjo stopnjo skrbnosti. Po mnenju naše sogovornice je zakonita zahteva dokazati storilcu obarvan naklep, torej namerno okoriščanje, v polnem nasprotju s standardom vestnega in poštenega gospodarstvenika, še bolj pa s standardom dobrega strokovnjaka. »Obarvanega naklepa – vsaj v tej zvezi – nemško pravo, recimo, ne pozna,« dodaja.
»Če posameznik s tujim denarjem ravna tako, kot s svojim ne po namenu ne po obsegu ne bi nikdar, mora takšno ravnanje logično šteti za negospodarno, deviantno in si ne zasluži nobene tolerance,« Festićeva poudarja, da takšno ravnanje ustvarja najmanj odškodninsko odgovornost.
»Član uprave ali nadzornega sveta, ki mu je v obligacijskem razmerju naloženo gospodarjenje s tujim denarjem ali premoženjem – in s tem tudi eden od definiranih standardov skrbnosti – pa s svojim denarjem dobroverno in dobronamerno ne bi tako ravnal, izpolnjuje pogoje za očitek krivde – odškodninske in kazenske,« dodaja.
