Bo vlada še naprej gluha?

Naj vlada končno začne poslušati gospodarstvo, je bil poudarek, ki smo ga lahko večkrat slišali ob pripravi manifesta industrijske politike na jubilejnem desetem vrhu slovenskega gospodarstva. Manifest, ki naj bi spodbudil industrijski preporod pri nas, prihaja pozno, v razmerah, ko se Evropa po finančni krizi pospešeno zaveda, da njena gospodarska prihodnost ni le v storitvah, pač pa tudi (ali pa predvsem) v napredni, tehnološko in možgansko intenzivni in izvozno usmerjeni industriji z visokimi stopnjami dodane vrednosti.

V jeku begunske krize, ki je lahko sprožilec neslutene politične krize Evropi tudi z gospodarskimi implikacijami (recimo na področju turizma, logistike in drugih storitev), in po potresu afere Volkswagen je vračanje k zdravim industrijskim fundamentom gospodarstva tudi za nas še toliko bolj na mestu in v nacionalnem interesu. Napredna izvozna industrijska podjetja, vpeta v mednarodne povezave, so tudi nosilci aktualne gospodarske rasti pri nas – predvsem po njihovi zaslugi se naš voz le premika na bolje. Niso glasna kot so običajno naši politiki, sindikalisti in proračunski uporabniki in tudi lobiranje jim ne gre ravno od rok. Recimo, njihove zahteve za bolj racionalno obdavčitev stroškov dela, zapisane tudi v manifestu, poslušamo že leta, pa se zadeve ne premaknejo nikamor.

Vlade in visoki uradniki na ministrstvu za finance so tradicionalno najbolj gluhi za pričakovanja gospodarstvenikov na področju davkov. Denimo uvedba socialne kapice, zgornje meje plačila prispevkov iz dela, bi v Slovenijo zagotovo pritegnila več zdravnikov, inženirjev in drugih strokovnjakov ljudi iz tujine, tudi naši mladi izobraženi kadri bi se raje vračali domov, investitorji bi se lažje odločali za naložbe pri nas – a je politično občutljiva kapica pač večna tabu tema za naše vlade, leve in desne. Tudi pri Cerarjevi ekipi se očitno ponavlja ta stara lajna. Bomo pa še videli kako bo v vladi in parlamentu in širši družbi izzvenela aktualna obljuba ministra Počivalška, izrečena na Brdu – da bo predlagal davčno razbremenitev 13. in 14. plače v uspešnih podjetjih.

Poleg visoke obdavčitve stroškov dela gredo podjetjem v nos tudi visoke okoljske in energetske dajatve, po stopnji obremenjenosti z vsemi omenjenimi davščinami Slovenija daleč presega povprečje držav višegrajske skupine. Te nas zdaj pospešeno gospodarsko dohitevajo in prehitevajo. Če bi država razbremenila nahrbtnike dobrim podjetjem ( in takih je vsaj tretjina pri nas), bi ta lahko rasla hitreje in ustvarjala nova delovna mesta, plačevalo bi se več davkov in prispevkov – in slovenski gospodarski ciklus bi se po veliki finančni krizi in večletnem letnem purgatoriju končno lahko zavrtel na še višjih obratih.

Slovenija ima sicer za težko pričakovani industrijski preporod kar nekaj močnih adutov – industrijsko tradicijo, izobražene in pridne ljudi, geografsko lego, logistično podporo, izvozno naravnana podjetja itd., umanjka pa tisto »nekaj več«: oblast, ki bi bila s svojo ekonomsko politiko in strategijo katalizator ne pa – žal prepogosto – zgolj spremljevalec, če ne že kar zaviralec razvoja.