Članstvo v EU žal sovpada z izgubljenim desetletjem

Ljubljana – Slovenija je vstopila v EU z velikimi pričakovanji o še hitrejšem gospodarskem razvoju na 500-milijonskem trgu s svobodnim pretokom ljudi, blaga, kapitala in storitev. Zdaj ugotavljamo, da je za nami razvojno izgubljeno desetletje. A za to pač težko krivimo Unijo.

Slovenija je maja 2004 prišla v evropski klub kot najboljša učenka med novimi članicami, z navidez uspešnimi gospodarskimi kazalniki. Imeli smo več kot štiriodstotno gospodarsko rast – o kakršni lahko ta čas le sanjamo –, ne prav visoko inflacijo in vsaj trikrat nižji javni dolg kot zdaj.

Z vstopom v EU je Slovenija izpolnila tudi prvi pogoj za prevzem evra. Prvi med novimi članicami smo že poleti 2004, za časa Ropove vlade, vstopili v čakalnico za evro, mehanizem deviznih tečajev (ERM 2), in nato 1. januarja 2007 tudi prvi med novinkami – v času Janševe vlade – prevzeli evro. Na valu evrskega optimizma so se banke in podjetja v letih 2004–2008 izdatno zadolžili in takrat je nastalo največ od zdajšnjih 10 milijard evrov slabih posojil. Z evrom smo dobili trdno valuto, izgubili pa svojo denarno in tečajno politiko – obe bi nam v času krize lahko prišli prav.

Vzpon in padec

Desetletje 2004–2014 delimo v dve obdobji. Najprej nebrzdan, pregret gospodarski vzpon 2004–2008, temu pa je po začetku globalne finančne krize sledil strahovit gospodarski padec – v letu 2009 nam je BDP upadel za rekordnih osem odstotkov– , ki še kar traja in od katerega si po petih letih nismo opomogli. Po kupni moči na prebivalca v primerjavi z evropskim povprečjem smo bili najviše leta 2008, nato pa smo močno nazadovali. Zato govorimo o gospodarsko in razvojno izgubljenem desetletju, ta čas pa sovpada z našim bivanjem v evropskem klubu.

Plima svetovne konjunkture in optimizem pred in po prevzemu evra sta prikrila globoke strukturne probleme v našem gospodarstvu, visoke stopnje gospodarske rasti, ki so slonele na tujih posojilih in prociklični gospodarski politiki, pa so uspavale vladajoče, še posebno za časa prve Janševe vlade, da se niso bolj lotili reform, privatizirali gospodarstva in Slovenije bolj odprli za naložbe.

Odpovedale so inštitucije

Najbolj so odpovedale naše inštitucije izvršne, zakonodajne in denarne oblasti, ki so podlegle mentaliteti, da je z vstopom v EU že dosežen končni cilj, in niso dojele, da je včlanitev v bruseljski klub samo korak na poti do konkurenčnejše države in višjega standarda državljanov. Slovenija je (bila) brez strategije razvoja kot ladja brez krmila, krmarja. Če k temu dodamo še slabo korporativno upravljanje, banke kot denarne samopostrežbe in prezadolžena podjetja, je zdaj Slovenija skupaj z Grčijo in Ciprom med tremi državami EU z najnižjo gospodarsko rastjo.

Gospodarski padec je znižal proračunske prilive, s čimer se povečujeta primanjkljaj in dolg države, ki se je povzpel na 28 milijard evrov – to pomeni, da ima vsak državljan na grbi 14.000 evrov državnega dolga. Zadolženost države bo letos presegla 80 odstotkov BDP. Slovenija je zadnje leto pod drobnogledom evropske komisije zaradi čezmernih makroekonomskih neravnovesij.

Neizkoriščene možnosti

Članstvo v Uniji nam je dalo nove gospodarske in razvojne možnosti. Nekatere smo izkoristili, drugih ne. Problem seveda ni v Uniji – ki je v krizi tudi sama –, pač v nas, ker se nismo bili sposobni prilagoditi spremembam, v nasprotju z nekaterimi drugimi srednjeevropskimi in vzhodnoevropskimi državami (Slovaška, baltske države), ki se gospodarsko hitro razvijajo. Preslabo smo koristili razpoložljiva evropska sredstva in z njimi nismo podprli nekaterih velikih infrastrukturnih projektov, s katerimi bi zdaj lahko pospešili rast in odprli nova delovna mesta. Nalog v drugi evropski dekadi imamo zato toliko več.