Današnje znanje jutri ne bo več (dovolj) produktivno

Znanje in spretnosti: Četrta industrijska revolucija nas še bolj kot tri prejšnje potiska v naročje vseživljenjskega učenja

Objavljeno
26. avgust 2016 16.45
infografika
Damjan Viršek
Damjan Viršek
Človeški kapital – znanje in spretnosti posameznikov, ki jim omogočajo, da sodelujejo v gospodarskem življenju in ustvarjajo dodano vrednost – je vse bolj v ospredju analitikov, ki razmišljajo o prihodnjih modelih gospodarskega razvoja. Slovenija na tem področju sodi med uspešnejše države v svetu, če verjamemo raziskavi Svetovnega gospodarskega foruma.

Organizacija, ki je znana predvsem po vsakoletnem srečanju bogatih in vplivnih gospodarstvenikov v Davosu, že več let pripravlja poročilo o ravni razvitosti in potencialu človeškega kapitala. Letos so na podlagi analize kazalnikov, ki vrednotijo raven dosežene izobrazbe, spretnosti in možnosti za zaposlitev za različne starostne skupine prebivalcev, ocenili 130 držav. Slovenija je v skupnem izračunu indeksa dosegla 92,90 točke od sto možnih, s čimer se je uvrstila na 16. mesto – pred Veliko Britanijo in ZDA, ki pogosto veljata za odprti gospodarstvi z dobrimi priložnostmi za poslovni uspeh.

Vodilne na lestvici so manjše in razvite evropske države (Finska, Norveška in Švica na prvih treh mestih), ki jih odlikuje učinkovit izobraževalni sistem in razvoj takih gospodarskih panog, ki omogočajo zaposlovanje visoko usposobljenih delavcev. Na dnu lestvice so pričakovano revne države, kjer kronično primanjkuje denarja že za vzpostavitev osnovnega izobraževanja, ki bi doseglo vse mlade.

Spreminja se proizvodnja, potrošnja

Četrta industrijska revolucija, sredi katere že živimo, bo po prepričanju avtorjev študije pripeljala do velikih sprememb v gospodarski dejavnosti. Spremenili se bodo vsebina in način proizvodnje (novi izdelki, ki jih izdelujemo vse bolj avtomatizirano), prav tako se spreminjajo potrošnja ter sistem transporta in dostave blaga.

Veliko novih tehnologij prinaša motnje na (uveljavljeni) trg dela. To pomeni, da bodo morali otroci, ki zdaj vstopajo v šolo, obvladati drugačna znanja kot mladi, ki so pred kratkim končali šolanje (po možnosti na tretji stopnji) in vstopajo na trg dela. Tudi aktivna populacija je ves čas pod pritiskom prilagajanja novim spoznanjem, osvajanja novih spretnosti in praktično vpeta v vseživljenjsko učenje. Tudi delavci v starostnih skupinah, ki so se še pred desetletjem upokojevali, so že (ali pa še bodo) prisiljeni ostati aktivni in produktivni vse dlje, saj zaradi staranja prebivalstva pokojninski sistemi v razvitih državah upokojenim vse težje zagotavljajo primerne dohodke.

Globalno so stvari še veliko bolj zapletene. Do leta 2020 se bo predvsem zaradi rasti prebivalstva v državah v razvoju število novih delavcev, ki bodo vsak dan vstopili na trg dela, povečalo na 25.000. Hkrati bo 200 milijonov ljudi še naprej brez dela, kar je povezano predvsem z nezadostnim sistemom izobraževanja in usposabljanja v revnih državah. V prihodnjem desetletju naj bi tako primanjkovalo 50 milijonov ljudi za visoko usposobljena delovna mesta – delno zato, ker v razvitih državah, ki bi jih lahko usposobile, mladih ni (oziroma ne bo) dovolj, otroci iz revnih okolij pa imajo marsikje omejen dostop do izobraževanja.

Roboti zmanjšujejo manevrski prostor

Tehnološki razvoj že danes pospešeno spreminja delovna mesta, opozarja WEF. Industrijski roboti na Kitajskem so, na primer, že na taki ravni, da se je doba povračila investicije v avtomatizacijo proizvodnje skrajšala na leto in pol, še pred časom pa je bila deset let. To pomeni, da se zmanjšujejo možnosti, ko bi se nerazvite države v globalno verigo vrednosti lahko vključile v ceneni proizvodnji in nato postopno izboljševale svoj izobraževalni sistem. »Če so Singapur in podobne države imele trideset let, da so z ravni cenene delovne sile postopno napredovale k dejavnostim, ki zahtevajo več tehnološkega znanja, je Kitajski ta preskok uspel v dvajsetih letih. Države južne Azije in podsaharske Afrike imajo mogoče še deset let časa, preden bo napredek tehnologije popolnoma zaprl vrata za uspešnost takih strategij,« ocenjuje poročilo.

Kako torej naprej? Namen ocenjevanja razvitosti človeškega kapitala je proučevanim državam dati orodje, ki jim bo pomagalo pri dolgoročni pripravi strategij za izobraževanje in usposabljanje. WEF meni, da je nujen vseživljenjski pristop, in tudi zato so kakovost usposobljenosti prebivalstva ocenjevali v različnih življenjskih obdobjih. Slab rezultat v skupini do 14 let pomeni, da »šepa« že osnovno šolstvo, ki je osnova za pridobivanje znanja v skupini od 15 do 24 let. Najaktivnejša populacija (od 25 do 54 let) mora dovolj vlagati v osveževanje znanja in sledenje tehnološkim spremembam, starostna skupina od 55 do 64 let pa se mora z novimi spretnostmi »oborožiti« za pričakovano podaljšanje aktivne delovne dobe. Sloveniji govori v prid, da je bolje od povprečja ocenjena pri mladih, ki študirajo (12. mesto), več pa bi morali narediti za usposabljanje delovno aktivnih (20. mesto v starosti do 54 let in samo 32. v skupini od 55 do 64 let).