Tiskane izdaje
Naraščanje dolga na globalni ravni je sedem let po začetku finančne krize dejstvo, ki spreminja poglede na gospodarstvo, meni svetovalna družba McKinsey.
Ker je za večino držav malo verjetno, da bodo lahko dolg v doglednem času zmanjšale, postaja nujno učinkovito upravljanje z njim. McKinsey predlaga nekaj področij, kjer bi bilo mogoče najti nove pristope za soočanje z dolgom.
Prvi je uvajanje inovacij v hipotekarne posojilne pogodbe. Ena od možnosti, ki bi zmanjšala možnost zaplemb nepremičnin, izselitev stanovalcev in s tem povezanih socialnih stisk in stroškov, je »hipoteka z deljeno odgovornostjo«. Gre za možnost, da bi se obveznost poplačila dolga zmanjšala, če bi tržna vrednost nepremičnine padla pod vrednost hipoteke. Na drugi strani pa bi ob prodaji nepremičnine po višji ceni posojilodajalec dobil del dobička.
Nujno je izboljšanje postopkov pri prestrukturiranju dolgov zasebnikov. McKinsey na tem področju daje prednost ureditvi v ZDA, po kateri lahko upnik hipotekarnemu dolžniku »vzame« le premoženje, ki je zastavljeno. Medtem pa mehanizem osebnega stečaja v Evropi pogosto pomeni, da ima upnik pravico poplačilo tudi iz drugega premoženja in prihodnjih dohodkov dolžnika – ta se zato težje izkoplje iz finančne stiske.
Investicijski baloni, ki so sprožili krizo 2008, so pokazali, da si nekateri vlagatelji nakopljejo preveč dolga, če imajo za to priložnost. Države morajo zato uvesti mehanizme, s katerimi bi zmanjšale možnost nastajanja balonov; možni ukrepi so omejitev višine posojil glede na vrednost investicije, ki je z njimi financirana, ali pa omejitev posojilnih aranžmajev, ki odlagajo začetek odplačevanja glavnice v prihodnost.
McKinsey predlaga več prožnosti pri prestrukturiranju dolga držav. Prav primer Grčije, ki je v letu 2012 svoj dolg samo delno prestrukturirala (zasebni vlagatelji so pristali na delni odpis) kaže, da potrebne inovativne rešitve. Študija opozarja na to, da je treba ločiti med resnično zasebnimi posojilodajalci ter (para)državnimi. O dolgu, ki ga imajo države do centralnih bank (svoje, v primeru Grčije pa je to pomembno tudi za dolg do ECB) na primer McKinsey meni, da ne bi bilo problematično, če bi ga preoblikovali v »večnega« – glavnica ne zapade, zadolžena država bi plačevala le obresti.
Finančna kriza je od držav zahtevala veliko naporov pri »reševanju« bank, v povezavi s tem so se povečale kapitalske zahteve za opravljanje bančne dejavnosti, za banke je bila sprejeta tudi dodatna regulativa, ki naj bi omejila njihovo tvegano ravnanje. Za prihodnost je zato pomembno omogočiti nastanek zdrave mešanice bančnih in nebančnih finančnih posrednikov. To se (tudi v Evropi) že spontano dogaja, saj narašča pomen financiranja na trgu podjetniških obveznic.
V državah v razvoju, ki se jih kriza ni dotaknila na tak način kot razvitih, ostaja pomemben proces finančnega poglabljanja. Le z dostopom do finančnih virov bodo lahko tamkajšnja podjetja zagotavljala gospodarsko rast – seveda pa se morajo predvsem regulatorji iz sedanje krize kaj naučiti in uveljaviti primerno okolje. Gre za strožja pravila pri posojanju, mehanizem »makroprevidnostnih« ukrepov in razvoj pravnega varstva vlagateljev.
