Ko je rast vzrok za skrbi

Slovensko gospodarstvo je lani zraslo za tri in ne le za 2,6 odstotka. Danes popravljeni statistični podatek priča o tem, da je Slovenija lani ujela dober veter pri izvozu, država je prizadevno investirala z evropskimi sredstvi. Pa tudi letos smo v prvem poletju zrasli za 2,7 odstotka. Suhoparni podatki, ki pričajo, da skoraj dve leti rastemo hitreje od evropskega povprečja – in v normalnih okoliščinah bi bila to dobra novica za prav vse.

A očitno le ni tako: pred nami so odločilni tedni pogajanj o proračunu 2016 – gospodarska rast v 2014, ki je zdaj potrjeno (in to krepko) višja od meje 2,5 odstotka, pa formalno odmrzuje nekatere varčevalne javnofinančne ukrepe, ki jih je zakoličil famozni Zujf. Govorimo o plačah in drugih izdatkih za zaposlene v javnem sektorju, kjer se pogajanj sploh še začela niso, pa o štipendijah, pokojninah, otroških dodatkih. In o legitimnih zahtevah, da država dokapitalizira tudi ljudi, ne le banke. Predvsem tako, da jim omogoči dostop do kvalitetnega znanja, štipendij, zaposlitve.

Sestavljanje državnega proračuna 2016 v skladu z manjšim primanjkljajem bo težaško, politično skoraj nemogoče opravilo. Nekako se zdi, da so Cerarjevi vladi arbitražne zdrahe pobrale precej energije in zato sploh še ni opravila resne proračunske razprave. Tako ni čudno, da sploh ni jasno, kateri varčevalni protikrizni ukrepi bodo postali sistemski – kot sicer izhaja iz vladnih napovedi in reformskih dokumentov, ki smo jih spomladi poslali v Bruselj. Verjetno bi bili zdaj na finančnem ministrstvu vsaj kar zadeva proračun bolj srečni, če bi gospodarsko zrasli za dva in ne za tri odstotke. V takih tonih in v skrbi, da proračunski izdatki ne bi poleteli v nebo, zveni tudi dramatični odziv Gospodarske zbornice, češ da »gospodarska rast v višini treh odstotkov odpira Pandorino skrinjico!«

Če okrevanje slovenskega gospodarstvo postavimo v širši okvir, naša lanska rast ni nič posebnega: toliko, kolikor smo lani zrasli, smo padli v letu 2012. Res se že skoraj dve leti počasi približujemo evropskemu povprečju, a Unija gospodarsko stagnira, nova tveganja pa se vrstijo po tekočem traku: gospodarska kriza v Rusiji, pretresi na Kitajskem.

Tisto, kar šteje, je tako predvsem pozitiven trend, sedem četrtletij rastemo hitreje od povprečja EU. Seveda predvsem po zaslugi izvoznikov – ki bi jih država morala razbremeniti, ali pa vsaj pustiti pri miru, ne pa da jim za pokritje proračunske luknje nalaga še dodatne kamne v nahrbtnik. Suša pri investicijah zaradi luknje pri evropskih sredstvih kaže, kako nestrateško in brez pogleda naprej upravljamo z državo. Zanimiv premik pa je pri domači porabi, ki ob izvozu postaja drugo gonilo BDP: kot da bi ljudje po letih krize spet dobili veselje trošiti. Če bo premierju Cerarju, ministru Mramorju in vladi morda le uspelo ujeti veter domače porabe, pobrati neplačane davke in zagnati čimveč dobrih naložb, bo zagotovo precej manj tehtnih razlogov za nadaljevanje ledenih varčevalnih ukrepov.