Tiskane izdaje
Na posledice grške krize smo se posebno v finančnem smislu zadnje čase temeljito pripravili in državljani so lahko brez skrbi, je premier Miro Cerar v sredo miril ljudstvo in zraven okrcal neodgovorne grške oblasti. A koliko je Slovenija sploh finančno izpostavljena do Grčije, kakšne finančne podlage so v igri in zakaj so prevaljeni na pleča naših davkoplačevalcev, so vprašanja, ki si jih je marsikdo postavil v teh dneh. Kar nekaj olja na ogenj je najprej zlil prvi diplomat Karl Erjavec z izjavo, da na denar, namenjen Grčiji, lahko kar pozabimo, številke, ki so nam jih ta teden sporočali drugi eminentni predstavniki države so pa nasploh šle močno navzkriž – in še dodatno begale javnost.
Tako je guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec v ponedeljek sporočil, da je državni proračun izpostavljen do Grčije v znesku milijarde evrov. Državni statistiki so v torek omenjali nekoliko nižjo skupno vsoto posojila in poroštev, v višini 925 milijonov evrov. V sredo pa je minister za finance Dušan Mramor najprej govoril o številki 1,2 milijarde evrov oziroma 3,2 odstotka BDP, s čimer da je Slovenija najbolj pomagala Grčiji med vsemi evrskimi državami. Le nekoliko pozneje pa smo iz vladnega sporočila za javnost lahko med vrsticami razbrali, da bi na slovenske davkoplačevalce – če bi Grčija bankrotirala, ne bi vrnila bilateralnega posojila in če bi bila maksimalno unovčena vsa jamstva – dolgoročno lahko padlo breme v višini 1,6 milijarde evrov.
To pa je že vsota, ki presega vsakoletni proračunski transfer v slovensko pokojninsko blagajno. Ne vemo, ali bo ta črni scenarij kdaj v celoti uresničen, glede na aktualno dramatično dogajanje v Helenski republiki in veliko negotovost pred nedeljskim referendumom, pa seveda ni izključen. Naj se Grki odločijo za ali proti – v vsakem primeru je mogoče pričakovati vsaj delen odpis dolgov, ki bo imel posledice za naše javne finance, predvsem primanjkljaj. Gre pa tudi za velikanski moralni hazard. Dobra poldruga milijarda evrov je potencialno breme, naprteno našim davkoplačevalcem, ker so nekoč tuji upniki, zahodne banke, slabo ocenile tveganja in ker so pretekle grške vlade ob asistenci eminentnih bank prikrivale podatke o resnični zadolženosti države. Veliko bolj pošteno do prebivalcev evrskega območja – navsezadnje tudi do povprečnega Grka, ki je zdaj največja žrtev vseh preteklih posojilnih zablod – bi bilo, če bi, recimo, ustanovni očetje evra Nemci ali Francozi poslali v temeljito sanacijo vse tiste svoje banke, ki so se v Grčiji zakalkulirale vsaj toliko, kot se je kakšna naša banka doma ali kje drugje na Balkanu. Razlika je ta, da v Sloveniji sanacijo svojih bank do zadnjega evra plačujemo sami, s posojilom in poroštvi Grčiji pa smo solidarno zraven tudi pri posredni sanaciji bilanc nekaterih zahodnih, večinoma zasebnih bank.
Tudi takšna je realnost evrske monetarne unije, kjer pravila igre nenehno krojijo predvsem egoizem in interesi velikih. Majhne in periferne države pa so potisnjene na obrobje – najsibo v vlogo hudih pokor, kakršni sta Grčija in nekoč Portugalska, ali pa pridnih učenk, kot je za zdaj spet Slovenija, ki so videti srečne, ko jih kakšen tuj pomembnež pokroviteljsko potreplja po rami.
