Tiskane izdaje
V GZS in ZDSS predlagajo po navedbah analitika GZS Bojana Ivanca uvedbo razvojne kapice pri dvakratniku povprečne plače, ukinitev (0,53-odstotnega) prispevka delodajalcev, spremembo dohodninske lestvice z znižanjem davčnih stopenj in dvig splošne olajšave za zavezance, s čemer bi se elegantno za vnaprej rešili sedanjega zapleta z delavci, migranti, ki delajo v Avstriji.
Skupni učinki takšnih ukrepov bi bila razbremenitev glavnine delovno aktivnih, najmanj 3140 novih delovnih mest s povprečno ali nadpovprečno plačo, 328 milijonov evrov velik neto izpad davčnih prihodkov, od tega 368 milijonov evrov v socialnih blagajnah in 59 milijonov evrov pri dohodnini, z 99 milijoni evrov pa bi se povečal znesek pobranih davkov na potrošnjo. »Mati« vseh sprememb pa je reforma javnega sektorja, je nedvoumen Samo Hribar Milič. Brez te tudi davčne reforme ne bo.
Predsednica zbornice davčnih svetovalcev Slovenije Simona Štravs ne razume, zakaj razvojne kapice ni moč uvesti – je koalicijska pogodba, ki jo zavrača, dokument nad vsemi? Sploh pa nekakšno socialno kapico pri zavarovanju samostojnih podjetnikov že imamo. S socialno kapico bi lahko preprečili tudi beg možganov. In splošna olajšava? V Nemčiji so ustavni sodniki vladi naročili njeno postopno povišanje. V javnem sektorju bi bilo moč privarčevati z večjo produktivnostjo; nekateri deli javnega sektorja delajo veliko, drugi malo in premalo. Kaj pravzaprav delajo številne agencije, javni skladi z devetimi stotnijami zaposlenih, se sprašuje Simona Štravs. V javnem sektorju odpuščanj takorekoč ni, če bi sredstva za javni sektor znižali za pet odstotkov in jih prerazporedili tja, kjer so potrebna (gasilci, policija, šolstvo, zdravstvo), bi bil učinek velik.
»Vlada je aktivna, ni pa produktivna,« je ugotavljal Otmar Zorn, predsednik upravnega odbora družbe Solvera Linx in dodal, da potrebuje podjetje za uspeh informacije, ki jih še nekako imajo, denar, ki ga je vedno manj in kadre, ki bežijo. Sprejeti bi kazalo dogovor, da naj vsak dela tisto, kar zna. Gospodarstvo, ki dela, ne more stavkati, družbeni sektor pa se bori za svoje pravice. »Saj nekateri delajo, ampak očitno ne dovolj!«. Gospodarstvo preprosto nima nobenega orodja za prisilo.
Direktor 20-glavega mariborskega podjetja Imagine Matej Leskovar pravi, da je dobre kadre težko dobiti. Najprej jih morajo poiskati, potem izobraziti in na koncu s poštenim plačilom zadržati v družbi. Pri njih uspevajo, za marsikatero mariborsko podjetje pa je bližnja avstrijska konkurenca premočna. Denar morda res ni vse, a delajo pa vsi za denar. Pri nas država preveč pobere, zato iščejo podjetja alternativne rešitve.
Leskovar predlaga tudi fleksibilnejše odpuščanje – saj dobrega delavca ne bo nihče odpustil, tudi zato ne, ker je vanj veliko vložil, tistega, ki pa dela škodo, pa je težko odpustiti. Ob bolj fleksibilni delovni zakonodaji bo tudi zaposlenih več. Javna poraba je po Leskovarjevih besedah zelo razbohotena – bi v dobi digitalizacije pričakoval manj zaposlenih, tako pa je polno primerov, ko se ne ve, kaj kdo dela, le plačo dobiva.
Tudi direktor družbe AquafilSlo (dovčerajšnji Julon) Saša Muminovič je pričakoval boljšo reformo, dobili pa smo daljše prestrukturiranje, ki naj bi ga plačalo gospodarstvo. Gospodarstveniki se ne zavzemajo za nižje plače v javnem sektorju, kjer hočejo višje plače, temveč za optimizacijo. Sedanji predlogi pa so preveč kratkoročni, za leto ali dve in tako niso reforma. Gospodarstvo pa potrebuje davčno stabilnost in predvidljivost pri poslovanju.
Infografika: Delo
