»Ne predstavljamo si, kaj smo kupili s 43 evri plače«

Ljubljana – Več nas je, povprečno smo starejši, bolje izobraženi, živimo dlje, standard je višji, bolj skrbimo za okolje – a revščina ostaja, državljani se odseljujejo.

Kaj kaže naša demografija v zadnjih 25 letih? Koliko več nas je, koliko se je podaljšala življenjska doba?

Danes imamo v Sloveniji dva milijona 64 tisoč prebivalcev, kar je za približno 100.000 več kot leta 1991. Dva milijona smo prvič presegli leta 2005, predvsem na račun priseljevanja, le manjši del povečanja pomeni naravni prirast (manj kot 15.000 oseb). Slovenski državljani se bolj odseljujejo, še posebno v novejšem obdobju. Samo v zadnjih štirih letih se je odselilo več kot 32.000 državljanov, priselilo se jih je samo deset tisoč. Tujci pa so v neto selitvenem prirastu prispevali 115.000 oseb in največ jih je k nam prišlo pred krizo, v letih 2006–2009. Kar 85 odstotkov jih ima državljanstvo ene od držav nekdanje Jugoslavije. V tem obdobju se je precej povečalo pričakovano trajanje življenja ...

... za koliko?

Povečalo se je za moške bolj kot za ženske. Leta 1991 je takrat rojeni deček lahko pričakoval 69,5 leta življenja, deklica pa 77,5 – razlika je bila osem let. Danes je pričakovana življenjska doba za dečka 78 let, za deklice pa se je podaljšala za le šest let, na 83,5 leta. Seveda se staramo.

Kako se to kaže?

Povprečna starost prebivalcev se je povečala. Leta 1991 je bila 36 let, zdaj pa je že skoraj 43 let. Ob popisu 1991 je bilo 11 odstotkov prebivalcev (200.000) starih 65 let ali več, 25 let pozneje pa jih je skoraj dvakrat več (380.000) oziroma 18,4 odstotka.

Kako se je spremenil življenjski standard, kaj se je dogajalo s plačami, pokojninami?

Neto mesečna plača leta 1991 – takrat smo imeli še dinarje, nato pa tolarske bone in tolarje – je znašala 43 evrov, zdaj pa je 1013 evrov, to je več kot 2000 odstotkov več. Seveda so se v tem obdobju zvišale tudi cene, sicer za nekoliko manj, 1219 odstotkov. Plače so se realno povečale za 85 odstotkov. Pokojnine so se povečale malo manj, povprečna starostna pokojnina je leta 1991 znašala približno 30 evrov, zdaj pa okoli 610 evrov. Nominalno je to za 1800, realno pa za 48 odstotkov več. To so zelo visoke številke, ljudje pa si po drugi strani težko predstavljajo, kaj smo pred 25 leti lahko kupili s 43 evri.

Lahko to slikovito ponazorite?

Takrat smo s povprečno plačo kupili 397 kilogramov črnega kruha, zdaj pa 542, torej 36 odstotkov več. Kruh je bil, preračunano, po 11 centov za kilogram, zdaj pa je 1,87 evra. Leta 1991 smo lahko s plačo kupili 717 litrov mleka, zdaj pa kar 60 odstotkov več, 1151 litrov. Zaradi realnega zvišanja plač in pokojnin si zdaj lahko kupimo več dobrin. To je osnova za trošenje in življenjski standard, v ekonomski teoriji to tudi pomeni, da večji del plače lahko namenimo za druge dobrine, ne zgolj za preživetje. Na večji standard kaže tudi dejstvo, da se je delež izdatkov za hrano in brezalkoholne pijače znižal z 18 na 15 odstotkov. Več pa porabimo za zdravstvo, komunikacije. Leta 1991 smo imeli registriranih 600.000 avtomobilov, konec leta 2015 pa že skoraj še enkrat več, milijon 80.000. To je zelo veliko. Res pa med krizo nismo kupovali toliko novih avtomobilov in povprečna starost avtomobilov se je povečala za skoraj dve leti, s 7,8 na 9,4 leta. Opremljenost gospodinjstev s trajnimi potrošnimi dobrinami je precej boljša kot pred 25 leti.

Kako se boljši standard ljudi kaže v premoženju, v stanovanjih, finančnih sredstvih?

Vrednost stanovanj se v zadnjih dvajsetih letih realno ni bistveno povečala, znaša približno 40 milijard evrov. Povečalo pa se je število stanovanj, za 160.000, na 840.000, izboljšala se je tudi kakovost stanovanj, tudi njihova povprečna površina se je povečala za dobrih deset kvadratnih metrov, z 69 na 81 kvadratnih metrov. Velika razlika pa je v lasti: pred 25 leti jih je bilo zasebnih 70, zdaj pa 90 odstotkov. V depozitih v bankah imamo 17 milijard evrov, v vrednostnih papirjih približno deset milijard, v zavarovanjih pa šest milijard.

Kaj se je dogajalo na spodnji strani socialne piramide? Koliko ljudi živi pod pragom revščine?

Leta 1991 smo se počutili veliko bolj enake kot zdaj. Prve podatke o revščini imamo od leta 1997, ko je bilo stanje približno tako, kot je v zadnjih letih. Takrat je bilo 14 odstotkov ljudi pod pragom revščine, zdaj jih je 14,5 odstotka. Leta 2008 smo delež ljudi pod pragom revščine precej znižali, na 11,3 odstotka. Precej se je znižala stopnja tveganja revščine pri starejših, predvsem pri moških. Zdaj jih je le dobrih deset odstotkov revnih, leta 1997 jih je bilo dvajset odstotkov. Se je pa na žalost povečala revščina družin z vzdrževanima otrokoma in enostarševskih družin – v teh gospodinjstvih je približno 50.000 otrok. V zadnjih dveh, treh letih so se razmere nekako umirile, revščina se ne povečuje več in tudi prvi podatki za leto 2015 kažejo na boljši materialni položaj gospodinjstev. Manj je takih, ki zelo težko pokrivajo stanovanjske stroške, več se jih lahko odloči za letne počitnice itd. Podatki o zaupanju potrošnikov kažejo na velik pesimizem med krizo, v zadnjem obdobju smo bolj optimistični. Slovenci smo znani, da se veliko pritožujemo in smo pesimisti, zato smo izmerili, kako smo zadovoljni z življenjem.

In kaj ste ugotovili?

Povprečna ocena od ena do deset (ko smo najbolj zadovoljni) je sedem, kar kaže, da ljudje le niso tako nezadovoljni.

Med bolj nezadovoljnimi so brezposelni. Kako se giblje njihovo število?

Če primerjamo leto 1991 in zdaj smo na podobni ravni. Po osamosvojitvi se je zgodil velik padec gospodarske rasti, posledica tega je bilo veliko število brezposelnih. Zelo hitro smo dosegli številko 120.000 in nato padli za skoraj polovico na približno 60.000. S krizo se je leta 2010 število spet povečalo čez 100.000. Leta 2014 jih je bilo 120.000, trenutno se število zmanjšuje, a še vedno znaša več kot 100.000.

Kako se je povečevalo število upokojencev?

Za tretjino več jih je. Število starostnih pa se je skoraj podvojilo, s približno 230.000 na 430.000.

Kaj se je od leta 1991 zgodilo z BDP, javnim dolgom?

Bruto domači proizvod se je realno povečal za kar 75 odstotkov. Od leta 1991 ločimo štiri obdobja. Prvi dve leti je bilo zelo hudo, izgubili smo jugoslovanski trg, gradili nov sistem in takrat se je BDP v dveh letih znižal za kar 14 odstotkov. Temu je sledilo 16 let konjunkture, BDP se je povečeval za približno štiri odstotke na leto. Potem nas je leta 2009 zajela kriza in do leta 2013 smo spet izgubili približno 10 odstotkov BDP. Na srečo zadnji dve leti spet zaznavamo rast, ki je zelo zmerna, okoli tri odstotke na leto. Če se primerjamo z EU, smo rasli približno dvakrat hitreje od povprečja vseh drugih držav. Zato se je tudi zmanjšal zaostanek za Unijo. Leta 1995 je naš BDP zaostajal za povprečjem EU za 26 odstotkov, zdaj je za 17 odstotkov nižji. EU je zdaj že skoraj iz krize, BDP je na predkrizni ravni, naš BDP pa je zdaj na ravni iz leta 2007. Podobno kot z BDP se je dogajalo z našim dolgom. Na začetku 90. let je bil zelo nizek, znašal je manj kot 20 odstotkov BDP. Nato se je do krize ohranjal na ravni približno 25 odstotkov. Med krizo pa se je javni dolg zelo povečal zaradi reševanja posledic krize – in se kar početveril, z osem na 32 milijard evrov oziroma na 83,2 odstotka BDP. S tem smo se izenačili z evropskim povprečjem, ki znaša 85 odstotkov BDP. Zadolženi smo bolj, kot si želimo.

Kako se je spremenila kakovost okolja?

Smo precej bolj okoljsko ozaveščeni in veliko ločeno zbiramo komunalne odpadke. Po podatkih iz leta 2002 (od prej jih ni) smo takrat ločeno zbrali manj kot deset odstotkov, zdaj pa že 65 odstotkov komunalnih odpadkov in tudi recikliramo skoraj trikrat toliko odpadkov kot leta 2002. Za 71 odstotkov se je zmanjšala količina odloženih komunalnih odpadkov. Emisije toplogrednih plinov so se povečevale vse do 2008, nato pa so se zmanjšale in so za štiri odstotke nižje kot leta 1991. Slovenci se vozimo z avtomobili, z vlaki le na daljše razdalje, z avtobusi pa se vozimo malo in le na krajše razdalje. Smo pa potratni pri energetski potrošnji. Porabimo za 21 odstotkov manj energije kot leta 2000, predvsem v gospodinjstvih in storitvenih dejavnostih, za 48 odstotkov pa je zdaj večja poraba energije v prometu – zaradi tranzitnega prometa in same naše motorizacije, saj ima avtomobil že skoraj vsak drugi prebivalec. Vsekakor moramo s prometom nekaj narediti, da ljudi spodbudimo za vožnjo s kolesom, avtobusom, vlakom.

Da bomo bolj ozaveščeni, potrebujemo tudi več kulture. Kako pogosto obiskujemo gledališča, muzeje, galerije, kakšni so trendi 1991–2016?

(Smeh). Če pogledamo številke, smo veliko bolj kulturno ozaveščeni kot nekoč. Produkcija je večja, več je kulturnih dogodkov. Beležimo skoraj stoodstotno povečanje knjižne produkcije. Leta 1991 smo imeli približno 2500 knjižnih naslovov, leta 2015 pa skoraj 5000. Takrat smo natisnili 422 leposlovnih knjig, zdaj pa kar 1500. Skoraj dvakrat več je razstav v galerijah in muzejih, imamo trinpolkrat več predstav poklicnih gledališč. Poklicni orkestri in zbori izvedejo trikrat več koncertov na gostovanjih. Leta 1991 smo ustvarili štiri celovečerne filme, leta 2014 pa 15. Dobra polovica ljudi zdaj vsaj enkrat na leto obišče neko kulturno prireditev.

Kako smo zdaj izobraženi v primerjavi z letom 1991?

Precej bolj smo izobraženi. Leta 1991 je bila prevladujoča osnovnošolska, zdaj pa srednješolska izobrazba. Nekoč so imele žensko slabšo izobrazbo od moških, zdaj imajo boljšo, najmanj višješolsko izobrazbo je imelo leta 2015 18 odstotkov moških in 25 odstotkov žensk. Pred 25 leti je bilo samo 38.000 študentov, največ, 116.000 jih je bilo v letih 2006 in 2007, zdaj pa so se generacije zmanjšale na 80.000. Po deležu mladih, vključenih v terciarno izobraževanje, se Slovenija uvršča med vodilne države EU.