Neenakost lahko ogroža demokratično državo

Svetovna gospodarska kriza, ki nas še kar zaznamuje, je povečala tudi občutljivost javnosti in oblikovalcev ekonomskih politik za dohodkovno in premoženjsko neenakost. V večini držav OECD, ugotavlja nedavna študija, se je neenakost v zadnjih 30 letih poglobila.

Najbogatejših deset odstotkov prebivalcev članic OECD danes zasluži 9,5-krat več kot najrevnejših deset odstotkov – v 80. letih so zaslužili sedemkrat več. O tem, ali je naraščajoča neenakost problem in ovira pri spopadanju s posledicami krize tudi v Sloveniji, smo se pogovarjali z dr. Tinetom Stanovnikom, profesojem na Ekonomski fakulteti in sodelavcem Inštituta za ekonomska raziskovanja v Ljubljani.

Ena od razlag za povečevanje dohodkovnih razlik je, da v časih blaginje dohodki revnih rastejo podpovprečno, v obdobju krize pa stagnirajo ali celo upadajo. Kakšne težave povzročajo ti vzorci v prizadevanju za gospodarsko okrevanje?

Izkušnje oziroma dohodkovne dinamike se med državami zelo razlikujejo. Dohodkovne in premoženjske neenakosti so na primer izrazito velike v ZDA in Veliki Britaniji, če govorimo o razvitih državah. Mogoče sicer je, da so se v sedanji krizi ta razmerja še poslabšala, vendar velja tudi to, da se v nekaj letih ne more kaj bistvenega spremeniti in da je iz tega težko izluščiti, ali prihaja do sprememe splošnega trenda. Dejstvo je, da se je v mnogih državah neenakost dolgoročno povečala, kar je zelo škodljivo za gospodarsko rast. Neenakost v porazdelitvi dohodka pomeni, da ima dobršen del prebivalstva razmeroma majhno kupno moč, ki jo lahko vzdržuje samo z velikim zadolževanjem. Podatki kažejo, da je v tistih državah, kjer je neenakost največja, tudi zadolževanja prebivalstva največ. In to ima negativne posledice.

Kako konkretno se kažejo?

Zadolževanje predpostavlja, da se vam bodo v nekem kasnejšem obdobju dohodki povečali in boste lahko posojilo odplačali. Vendar zadolževanje dolgoročno ne prispeva h gospodarski rasti. Obstaja namreč tveganje, da teh višjih dohodkov ne ustvarite oziroma nimate možnosti, da bi jih ustvarili, in potem je to samo oblika potrošnje, ki ni dohodkovno podprta.

Govoriva o zadolževanju za potrošne dobrine?

Tako je. Govorimo predvsem o prebivalstvu. Ne o investicijskem zadolževanju na ravni podjetij.

V nekaterih državah, recimo v ZDA, ugotavljajo, da realni dohodki prebivalstva, predvsem manj premožnega, zadnja desetletja stagnirajo ali celo padajo …

Tako je. Mediana realnega dohodka gospodinjstev se je v zadnjih 40 letih komajda rahlo premaknila navzgor, kar je seveda nezaslišano. Vendar se mi zdi napačno gledati vedno le ZDA. Izkušnje držav so različne. Kaj se dogaja z neenakostjo, je veliko odvisno od različnih dejavnikov. Pomembne so zakonodaja na področju delovnih razmerij, moč sindikatov, urejenost države, tudi to, kakšna je prevladujoča politična usmeritev vlad. Relativno majhno dohodkovno neenakost v Sloveniji tako lahko pripišemo dejstvu, da se je po osamosvojitvi institucionalno okolje relativno hitro uredilo – tako z ustanovitvijo ekonomsko-socialnega sveta, kot tudi z sprejetjem ustrezne zakonodaje, npr. o minimalnih plačah.

No, za Evropo, še posebej pa za Slovenijo, iz podatkov vemo, da je neenakost manjša. Vendar se zdi, da je kriza vsaj v javnosti okrepila občutek, da se tudi mi premikamo v smer večjega razslojevanja. Je to pravi občutek, nam grozi ta nevarnost?

Raziskave ekonomskega inštituta v Kölnu so pokazale, da so percepcije prebivalstva v Nemčiji in Franciji o dohodkovni neenakosti bistveno slabše od resnice. Ljudje mislijo, da so dohodkovne neenakosti veliko večje, kot v resnici so. To so pač negativne percepcije in tudi v Sloveniji so izrazite.

Kaj je vzrok za tako negativne presoje?

Verjetno bi za to lahko sociologi ali psihologi podali neko sprejemljivo razlago.

Ima vpliv na to tudi kriza, ki je po letu 2008 povzročila šok?

Lahko da. Mislim pa, da k temu veliko prispevajo tudi mediji, saj večinoma pišejo o slabih zgodbah, komaj kdaj o dobrih. Poleg tega so tisti, ki imajo visoke dohodke oziroma veliko premoženje, veliko bolj na očeh in potem prevlada prepričanje, da je ogromno ljudi skoraj brez dohodkov in samo nekaj z ogromnimi. Statistični podatki lahko kažejo drugačno sliko, a te percepcije je nemogoče razbiti.

S kakšnimi ukrepi pa lahko ekonomska politika omeji negativne posledice dohodkovne neenakosti za prihodnji gospodarski razvoj?

Tudi percepcije imajo lahko negativne učinke, ker zmanjšujejo potrošnjo, ki bi bila sicer mogoča. V Sloveniji je, recimo, tako, da imamo razmeroma majhno dohodkovno neenakost, čeprav se je zadnja leta za malenkost povečala. Tudi tveganje dohodkovne revščine se je za malenkost povečala. V Sloveniji ne vidim potrebe, da bi se z dohodkovno neenakostjo zelo ukvarjali. Obstaja pa zelo resen problem, ki je bolj izrazit kot v drugih državah. To je nezadovoljstvo ljudi z delovnimi razmerami. Te dojemajo kot slabe, z njimi so izrazito nezadovoljni. In tu smo mi v Evropi že dalj časa na čelu. To je zelo pomembno vprašanje, ki bi ga bilo treba raziskati. Ni pa to strogo področje analize dohodkovne neenakosti, gre za dodatno dimenzijo.

Kaj pa v kontekstu razprave o neenakosti pomeni, da slovensko okolje pogosto zelo negativno sprejema uspešne ljudi, take, ki jim v poslu uspe in obogatijo?

Koliko je tega, je težko reči. Slovenija ima hvalabogu precej sposobnih in uspešnih ljudi. Tudi to domnevno negativno dojemanje je mogoče malo špekulativno. In ko govoriva o uspešnih in bogatih ljudeh ... Knjiga Thomasa Pikettyja (Kapital v 21. stoletju, v njej avtor utemeljuje tezo, da je povečevanje neenakosti vgrajeno v temelje kapitalizma, op. p.) je postala svetovni hit, kar se zelo redko dogaja s knjigo s področja ekonomije. Nedvomno je, da je ta knjiga med drugim povzročila, da na srečanju svetovne gospodarske elite v Davosu problemu neenakosti namenjajo posebno razpravo.

Zakaj?

V nekaterih vodilnih državah postaja porazdelitev dohodkov in premoženja zaznaven problem. Ne samo, kar zadeva gospodarsko rast, ko pri večini prebivalstva zaradi nezadostnih dohodkov ni dovolj kupne moči, pač pa vse to prehaja v širši problem delovanja demokracije oziroma države. Ko finančna in ekonomska elita tako zelo obvladuje gospodarske in finančne tokove, kot se to dogaja danes, potem seveda začne obvladovati tudi vse druge družbene tokove. In to mislim, da je bistven element, ki nam govori, da neenakost ne ogroža samo gospodarskega razvoja, ampak postaja zelo nevarna za delovanje demokratičnih držav.

Lahko glede na resnost teh opozoril pričakujemo, da se bo trend obrnil, da se bo tudi v najbolj izpostavljenih državah neenakost začela zmanjševati?

Vprašanje, kako bo. Ameriški predsednik Obama je v nedavnem nagovoru kongresu nakazal nekatere ukrepe za to. Problem, s katerim se srečujemo, je zelo lucidno definiral filozof Slavoj Žižek na pogovoru v Zagrebu. Poenostavljeno, njegova teza je, da živimo v enem svetu in si težko predstavljamo »nov« svet, ki bi bil precej drugačen, kot je naš sedanji. Zdi pa se, da se je obstoječi kapitalizem s svojimi pojavnimi oblikami precej izčrpal. To vidimo v tem, da okoljskega problema enostavno ne more zadovoljivo reševati pa tudi gospodarskega očitno ne. Seveda pa ne vemo, v kakšen nov svet bomo zajadrali.

Ključna pa je verjetno vloga ZDA ... ali pa tudi ne?

Ne vem. Mogoče jih preveč poudarjamo, čeprav postajajo disfunkcionalna država, tudi zaradi strahotne neenakosti. Mislim, da bi lahko Evropa precej naredila, če ne bi nekako tiho sprejemala drugorazredne vloge.

Opazite, da se na tem področju kaj konkretnega dogaja?

Opozorim lahko na Pikettyjev predlog, ki rešuje problem prevlade kapitala na globalni ravni. Gre za obdavčitev kapitala na globalni ravni. Menim, da ta predlog niti ni tako utopičen, kot se zdi na prvi pogled. Dejstvo je namreč, da se počasi »zateguje obroč« okoli davčnih oaz in da v vseh razvitih državah zaznavamo vse manj tolerance do davčnega izogibanja. To nenazadnje kaže tudi »zgodba« o Luksemburgu. Smer je torej že začrtana, vprašanje je, kako hitro in kako daleč bomo prišli po tej poti.