Tiskane izdaje
Evropska komisija je pričakovano pokazala politično razumevanje za prošnjo Cerarjeve vlade in dala soglasje k dvofazni prodaji 75 odstotkov minus ene delnice NLB. Zdaj je spet na vrsti država, točneje, nadzorni svet SDH, in če ne bo kakšnih zapletov v vladi in koaliciji, bo prodajni postopek dokončno stekel, tako da bi delnice NLB sredi junija (po več izjalovljenih napovedih v zadnjih dveh desetletjih) prvič v zgodovini kotirale na borzi.
Naša največja banka je po izdatni davkoplačevalski injekciji v 2013 zdaj načeloma kar dobro nališpana za prihajajoče kupce: ponaša se z dobrim poslovanjem in po podatkih, ki bodo kmalu javno razkriti, v letošnjem prvem četrtletju izkazuje najvišji dobiček v zadnjih osmih letih, pospešeno čisti slaba posojila; vse to so zdaj, sicer z običajno zamudo, zaznali in ovrednotili tudi v tujih bonitetnih hišah.
Ob razrešitvi nekaterih tveganj (tožbe izbrisanih podrejencev in deviznih varčevalcev itd.) ima država zdaj precej možnosti, da za NLB iztrži primerno ceno, še posebej, če bi nekoč le hotela v banko privabiti dobrega strateškega investitorja.
A NLB ni samo banka, je tudi simbolna središčna točka slovenske ekonomije, prvovrsten nacionalni interes in v vladajočih krogih že tako majhna politična volja za prodajo njenih delnic kopni sorazmerno s približevanjem parlamentarnih volitev. Vtisa, da država spet prodaja NLB s figo v žepu ne spremeni niti dejstvo, da ji obstoječi model privatizacije in "zlata" delnica zagotavljata, da bo lahko obdržala vpliv na strateške in statusne odločitve v NLB.
A po drugi strani bo prodaja NLB javna, njene delnice bodo na voljo tudi vsem državljanom. Vprašanje za dobro milijardo in pol evrov, kolikor nas je stala zadnja dokapitalizacija prve sistemske banke, pa je, ali bodo Slovenci za nakup bančnih delnic spet radodarno odprli svoje denarnice, kot so jih, recimo, nekoč za NKBM.
