Tiskane izdaje
Uvedene bančne ležarine za depozite podjetij so izraz nečesa veliko bolj zapletenega, globokega in nevarnega, kot so zgolj negativne obrestne mere, pravi nekdanji guverner BS Mitja Gaspari. A po drugi strani je kriza lahko tudi priložnost.
Nekatere naše banke v domači lasti uvajajo ležarine, negativne obrestne mere, za večje depozite podjetij. Kako to pojasnjujete?
Banke so znižale tudi obrestne mere na aktivni strani, s čimer so še bolj zmanjšale svojo obrestno maržo, zato zdaj poskušajo to storiti tudi na strani depozitov za podjetja in prebivalstvo. V Sloveniji to ne bo dolgo trajalo, saj smo vendar odprto gospodarstvo in je zelo preprost dostop do varčevalnih računov zunaj Slovenije. Kmalu se bodo našli posredniki, ki bodo ljudem omogočali, da bodo našli banke, ki imajo pozitivne depozitne obrestne mere. Pri prebivalstvu pa se sploh ne gre igrati s to možnostjo.
Za zdaj so negativne obrestne mere sicer predvidene za podjetja.
Za podjetja je še toliko lažje. Tista podjetja, ki zdaj najemajo posojila zunaj in izdajajo vrednostne papirje, bodo pač še ohranila svoje likvidnostne presežke tam, kjer se bodo dogovorila z bankami za boljše pogoje financiranja. To je kot vezna posoda in bo predvsem slabšalo položaj periferije glede na center.
Ker je center precej manj tvegan, bodo negativne obrestne mere dodaten argument za podjetja, ki se umikajo iz bank, da se bodo umaknila. Če pa bi se negativne obrestne mere razširile še na prebivalstvo, se bo tudi ono umaknilo, če bi imelo možnost. A praviloma tega ne bodo uvedli še za varčevalce oziroma občane. Je pa res, da ima ta zgodba z negativnimi obrestnimi merami svoj zakaj.
Seveda, kako globoki, zapleteni in dolgoročni so vzroki za negativne obrestne mere?
To je izraz nečesa veliko bolj zapletenega, nevarnega in globokega, kot so same po sebi negativne obresti. To kaže, da je svetovno gospodarstvo v popolnem anemičnem stanju. Če sem si prav zapomnil, celo Svetovna banka za celotno svetovno gospodarstvo znižuje napoved gospodarske rasti za letos in prihodnje leto pod tri odstotke. Ne pomnim, da bi bila kdaj v preteklosti ta napoved tako nizka. In ker ni rasti, ni povpraševanja in investicij. Če pa ni investicij, obrestne mere ne morejo biti visoke, saj nimajo zaradi česa biti.
Nekateri ekonomisti, recimo [Larry] Summers govorijo – in z njimi se vse bolj strinjam – o tako imenovani sekularni stagnaciji, ki pomeni, da nismo le v neki fazi kratkoročnega cikličnega nihanja [navzdol], ampak se nam lahko zgodi, da bomo ujeti v to nizko rast še mnoga leta. Evropa je konec koncev ujeta v tak položaj že več kot osem let.
Drži, Japonska pa tudi že več kot 20 let.
Da, 25 let. In nekateri znani ekonomisti pravijo, da se očitno vsaj Evropa bliža Japonski, ZDA pa tudi niso daleč od tega.
Kako pa so banke in centralne banke sploh pripravljene na to kugo deflacije?
Košarica dobrih jabolk, dobrih rešitev se je tako spraznila, da v njej ni skoraj več nobenega jabolka. Centralne banko so porabile rešitve, ki so jih imele – vsaj za Evropo to lahko rečemo, za Veliko Britanijo in ZDA malo manj. Evropa in Japonska pa sta se znašli globoko v težavah. Evropska centralna banka nima več na voljo zelo resnih mehanizmov. In če bodo kar na pamet govorili o strukturnih reformah, bi se lahko zgodilo, da bo stvar še slabša.
Bi se pri nas lahko zgodilo, da bodo ležarine za depozite podjetij uvedle tudi banke v tuji lasti?
Odvisno, kakšne načrte imajo s trgom, ali ga želijo obdržati ali ne. Če ga ne želijo, se lahko pridružijo, a potem verjetno ni smiselno, da ostajajo tukaj. Če pa bi želeli ostati, pa z neko pametnejšo politiko lahko odvzamejo posel tekmecem. V normalnih časih zato obstaja konkurenca.
Kaj je zdaj alternativna naložba za naša podjetja s finančnimi presežki (Petrol, uspešna proizvodna podjetja itd.), ki nočejo plačevati ležarin bankam? Nepremičnine, zlato, delnice?
Če je situacija dovolj resna, se bo cena zlata zvišala, pred leti je že bila 1900 dolarjev za unčo. Sicer pa bi nekaterim podjetjem lahko svetoval tudi tisto, kar smo pred časom doživeli s strani hrvaških podjetij v Sloveniji.
Na kaj merite?
Na pametne prevzeme. Hrvaško gospodarstvo zdaj ne cveti preveč dobro, v prihajajočem obdobju bi lahko imelo še dodatne težave in tam, kjer je tržna niša, je za naša podjetja možnost za širitev trga z razumnimi posegi. Zakaj bi bili le posegi z juga na sever, naj bodo tudi s severa na jug.
Ali kriza torej pomeni priložnost?
Seveda, za tistega, ki je v krizi dovolj finančno močan. To se je vedno dogajalo. Že v prejšnjem stoletju so krize najbolje prestali tisti, ki so nato postali največji kapitalisti v Ameriki. Naša proizvodna podjetja bi zdaj lahko začela pametno krepiti proizvodne verige, ki bi iz Slovenije prodirale navzven.
