Tiskane izdaje
Leta 2014 je Kitajska na tuje prvič investirala več kot Japonska in postala druga največja izvorna država NTI za ZDA. Leta 2016 so se kitajska neposredna tuja vlaganja povečala za 30 odstotkov in dosegla rekordnih 188,8 milijarde dolarjev. Letos se trend umirja, a Kitajska je še vedno sila, ki jo tekmice pozorno opazujejo – še posebno ker veliko vlaga na Zahod, v perspektivne tehnološke panoge.
Kitajska podjetja so lani napovedala kar 622 prevzemov in združitev na tujem, za polovico več kot leto prej. Največji med njimi je 43 milijard dolarjev vreden prevzem švicarske korporacije Syngenta, ki sodi med vodilne na področju »agrobiznisa« – pri vzgoji semen, tudi gensko spremenjenih, proizvodnji škropiv, razvoju sodobnih tehnologij v kmetovanju.
»Na ta način bo Syngenta postala partner kitajske vlade pri modernizaciji kitajskega kmetijstva – pričakujemo zgodbo rasti,« je o ponudbi kitajskega (državnega) koncerna ChemChina za Financial Times povedal predsednik Syngente Michel Demaré, potem ko so letos spomladi nameravano združitev odobrili delničarji in regulatorji. Syngenta bo svoj sedež zadržala v Švici, prav tako bo v Baslu skoncentrirana večina razvoja, delovala naj bi kot zahodno podjetje v kitajski lasti.
Ta primer dobro ponazarja, kako in zakaj se Kitajci lotevajo prevzemov na tujem. V študiji kitajskih prevzemnih aktivnosti svetovalna družba EY ugotavlja, da so bili »v okoli sto let dolgi zgodovini mednarodnih združitev in prevzemov generator teh poslov vedno tehnološke revolucije in izboljševanje metod proizvodnje«.
Za vzpon po verigi vrednosti
Povedano drugače, dokler so zahodne korporacije iskale cenejšo delovno silo in večji trg za svoje izdelke, so sklepale proizvodna partnerstva s kitajskimi podjetji in delno tudi vlagala v odpiranje novih proizvodnih zmogljivosti. Danes, ko na Kitajskem raste povpraševanje vseh vrst, država pa želi narediti kakovostni preskok v gospodarstvo z višjo dodano vrednostjo, kitajska podjetja kupujejo znanje. Seveda ga kupujejo tam, kjer nastaja in kjer njegovi lastniki nimajo (več) trga, ki bi omogočal dovolj hitro trženje novih idej in nadaljevanje razvoja.
Tako ni presenetljivo, da so bile telekomunikacije, mediji in tehnologija leta 2016 panoga, v kateri so kitajska podjetja napovedala in izpeljala največ prevzemov – skupaj 166 transakcij v vrednosti 48,8 milijarde dolarjev. Najodmevnejši posel je bil nakup finske družbe Supercell, ki razvija mobilne igre, opravil pa jo je spletni velikan Tencent.
Za povečavo kliknite na grafiko.
Kitajska podjetja želijo s prevzemanjem tujega tehnološkega znanja okrepiti svojo pozicijo v globalni verigi vrednosti. Azijska velikanka je v zadnjih dveh letih postala največjih »izvor« tujih vlaganj na Zahod. Leta 2016 so njena podjetja kar 42 odstotkov svojih prevzemnih aktivnosti opravila v Evropi (predvsem v Švici, Nemčiji in Veliki Britaniji), 33 odstotkov v ZDA in Kanadi ter 14 odstotkov v razvitih deželah Azije (največ v Izraelu, Singapurju in na Japonskem).
V državah v razvoju, kjer se je z iskanjem dostopa do virov surovin prodor Kitajske v svet pred dobrim desetletjem začel, je njena neposredna prevzemna aktivnost nizka. Lani je bilo v Latinsko Ameriko usmerjenih sedem odstotkov kitajskih prevzemov, v Afriko pa samo dva odstotka.
Manj razviti vlečejo krajši konec
Z vidika globalnega gospodarstva pa je pomembna predvsem ugotovitev, da se kitajska ekspanzija dogaja v času, ko se neposredna tuja vlaganja spopadajo z ovirami, tudi z nasprotovanjem nadaljevanju in poglabljanju globalizacije v marsikaterem delu sveta. Leta 2016 so se globalni tokovi neposrednih tujih vlaganj (vhodnih in izhodnih skupaj) zmanjšali za dva odstotka in dosegli 1,75 bilijona dolarjev, je v rednem letnem poročilu o tujih vlaganjih, ki je bilo objavljeno na začetku poletja, ugotovil Unctad, agencija Združenih narodov za trgovino in razvoj.
Za leti 2017 in 2018 napoveduje Unctad umirjeno, približno petodstotno rast neposrednih tujih vlaganj, ki pa še zdaleč ne bodo dosegle vrha predkriznega leta 2007, ko je bilo tujih vlaganj za skoraj dva bilijona dolarjev. Ravnanje Kitajske je s tega vidika zelo pomembno. Praktične odločitve njenih podjetij, da na Zahodu »kupujejo znanje«, se v statistiki Unctada odražajo tudi tako, da se je leta 2016 tok vlaganj, usmerjen v države v razvoju, znižal za kar 14 odstotkov.
Manj razvite države pa seveda potrebujejo vlaganja v proizvodne dejavnosti in infrastrukturo, da bi lahko zmanjšale svoj razvojni zaostanek. »Napredovanje k stabilnemu razvoju zahteva več vlaganj v osnovno infrastrukturo, energijo, vodo in zdravje, upravljanje posledic podnebnih sprememb, izobraževanje, prav tako pa proizvodnih zmogljivosti, ki bodo ustvarjale delovna mesta in pripomogle k rasti dohodka,« je v uvodu poročila o NTI zapisal Antonio Guterrs, generalni sekretar OZN. Ali je te cilje mogoče doseči ob drugačnih preferencah podjetij in držav, ki imajo denar in trg, pa ostaja neodgovorjeno vprašanje.
