Tiskane izdaje
Finančna nepismenost odraslih se kaže v tem, da vedno znova nasedajo praznim obljubam o hitrih zaslužkih, da se neodgovorno zadolžujejo in se, namesto da bi finančno hišo začeli graditi pri temeljih, najprej ozirajo proti strehi. Mladi pa zgledu staršev sledijo tako, da neodgovorno ravnajo z gotovino, karticami ...
Če bi mladi imeli svojim letom primerno znanje o ravnanju z denarjem, praviloma ne bi nosili gotovine v šolo, v vrsti pred kinodvorano se ne bi pogovarjali o tem, koliko denarja imajo na osebnem računu in na bankomatu ne bi dvigovali gotovine tako, da bi njihovi prijatelji oziroma vrstniki videli, katero PIN-številko je vpisal oziroma koliko denarja ima na računu, so povzeli v NLB nekatera napačna ravnanja mladih v povezavi odgovornim in varnim ravnanjem z denarjem.
»V šoli praviloma za varnost osebnih predmetov in denarja ni ustrezno poskrbljeno – najlažje se otroci neprijetnim situacijam izognejo tako, da s seboj ne nosijo vrednih predmetov in gotovine. Zaradi vse pogostejših izsiljevanj mladostnikov tudi o višini denarja na računu ni varno razpravljati s svojimi prijatelji, predvsem v okolju, kjer to poslušajo tudi drugi. Prav tako je pomembno, da otroke opozorimo na varno poslovanje s karticami. Kartica je denar, zato je ne smejo posojati nikomur,« še dodajajo v banki, ki je med aktivnejšimi pri opozarjanju na pomen finančnega opismenjevanja že od najzgodnejših let.
Začeti je smiselno
»Ne vrtec ne šola ne bodo otrok naučili samostojnega in odgovornega ravnanja z denarjem, zato je pomembno, da jih starši že od ranega otroštva poučujete o denarju oziroma pravilnem odnosu do njega,« pravijo. Običajno traja dolgo časa, da se naučijo redno varčevati in postanejo skrbni pri ravnanju z zneskom, ki ga imajo mesečno na voljo. Pri finančnem opismenjevanju potrebujejo stalno aktivno podporo in usmeritve staršev, največ pa šteje lastni zgled.
Finančni svetovalci ob tem opozarjajo na pogosto napako odraslih: namesto da bi najprej poskrbeli za zaščito premoženja z ustreznimi zavarovanji (in ne tistimi, ki jih pogosto kot take prodajajo agenti v želji po čim večjem zaslužku), si nato ustvarili varnostno rezervo, to je prihranek, ki bi ga porabili za nepričakovane nujne izdatke in nato začeli investirati, uberejo obratno pot. Na primer, tisoč evrov, ki jih dobijo, investirajo – po možnosti tako, da je ob unovčitvi izkupiček nižji od vložka –, hkrati pa se zadolžijo za osnovne stvari ali imajo celo neprestano negativno stanje na računu, ki je še dražji kot posojilo.
Za dobro finančno pismenost otrok naj starši začnejo skrbeti že pred vstopom v šolo, svetujejo v NLB, in sicer naj otrok sam varčuje za igrače in ob tem spoznava banko ter gotovino. Z vstopom v šolo naj mu vsak mesec dajo majhen znesek žepnine v gotovini. Varčuje naj jo za stvar, ki si jo močno želi in ob tem spoznava razliko med potrebami in željami.
S tem, ko ga starši vključujejo v pogovore o tem, po kakšnih kriterijih družina izbira izdelke v trgovini se uči, da mora spremljati lastnosti in cene podobnih izdelkov. Ko je otrok dobro pismen, mu je smiselno dati žepnino na bančni račun, saj se tako uči plačevati s kartico, hkrati pa mu starši lahko z zgledom in informacijami pojasnijo pomen zasebnosti in varnosti pri ravnanju z denarjem. Otrok naj skupaj s starši mesečno na izpiskih pregleduje porabo in spremlja rast prihrankov.
Kasneje, ko je bolj odgovoren, je smiselno, da prejema višjo žepnino ter začne nekatere svoje obveznosti plačevati sam. Tako se nauči, da mora najprej poravnati stroške, nato pa privarčevati del denarja kot rezervo za nepredvidene stroške. Ob tem pa je pomembno, da za namene, vključene v žepnino, ne prejema dodatnega denarja. »Tako uvidi, da nepremišljeno trošenje pomeni, da denarja zmanjka. Razume, da je koristno, če ga ima nekaj v rezervi. Spoznava kaj so prioritete, nauči se določati varčevalne cilje in začne razmišljati, kako bi lahko tudi sam zaslužil,« pravijo v NLB.
