Tiskane izdaje
Ljubljana − Slovenija je z odločitvijo vlade prek državnega pravobranilstva vložila meddržavno tožbo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu proti Hrvaški zaradi njenih kršitev v sodnih postopkih, ki jih proti hrvaškim podjetjem − dolžnikom sproža »stara« Ljubljanska banka (LB) v Zagrebu.
Minister za pravosodje Goran Klemenčič je sporočil, da Slovenija Hrvaško obtožuje sistematičnega in arbitrarnega vmešavanja do sodne veje oblasti. V tožbi zahteva najmanj 360 milijonov evrov odškodnine.
Pri tem je izpostavil dolg hrvaških podjetij do LB, ki je nastal pred razpadom Jugoslavije. Kot dolžniki hrvaška podjetja niso poravnala svojih obveznosti in zneski so stomilijonski, je dejal Klemenčič. LB je uspela iztržiti le 0,7 milijona evrov terjatev.
Erjavec: Ne pričakujem poslabšanja odnosov
Prej kot v dveh letih Klemenčič odločitve ESČP ne pričakuje. Prvi korak bo spor o pristojnosti sodišča.
Na vprašanje o morebitnih zunanjepolitičnih posledicah tožbe je Klemenčič odgovoril, da po njegovem mnenju ne bo niti poslabšala niti izboljšala odnosov med državama, na dolgi rok pa bo z odločitvijo sodišča to poglavje zaprto.
Po vložitvi tožbe proti Hrvaški zaradi Ljubljanske banke ne pričakujem poslabšanja slovensko-hrvaških odnosov, je za Slovensko tiskovno agencijo danes dejal zunanji minister Karl Erjavec. Dodal je, da želi Slovenija samo zaščititi svoje interese.
Cerar: Slovenija ima vso pravico, da terja, kar pripada LB
Slovenija je tožbo proti Hrvaški zaradi Ljubljanske banke vložila zato, ker je stanje za Slovenijo absolutno nepravično, je danes ob prihodu na Brdo pri Kranju poudaril premier Miro Cerar. »Zdaj lahko mirno rečem, da imamo vso legitimno pravico, da v položaju, ko na eni strani izplačujemo varčevalce Ljubljanske banke iz Hrvaške, terjamo tudi, da Hrvaška opravi svojo dolžnost,« je povedal. Spomnil je, da so sodne in izvršilne oblasti na Hrvaški ves čas od osamosvojitve onemogočale, da bi bile terjatve LB do hrvaških podjetij izplačane.
»Pravično je, da se to zdaj stori. Slovenija ima absolutno vso pravico, da v skladu z načelom pravičnosti in evropsko konvencijo o človekovih pravicah terja, kar pripada LB in posebno tistim, ki so bili z njo povezani« je prepričan Cerar, ki verjame, da tožba ne bo bistveno vplivala na dvostranske odnose med državama.
Hrvaški zunanji minister, ki opravlja tekoče posle, Miro Kovač je danes izjavil, da v Zagrebu z meddržavno tožbo, ki jo je Slovenija vložila proti Hrvaški, niso seznanjeni.
Klik na fotografijo jo prikaže v večjem formatu. Infografika: Delo
Sistematično vmešavanje Hrvaške
Hrvaška sodišča LB že 25 let postavljajo v položaj, ko ne more izterjati svojih terjatev do tamkajšnjih dolžnikov, mnogi od njih so medtem že končali v stečaju. Nazadnje je hrvaško ustavno sodišče v zadevi LB proti hrvaškim podjetjem Chromos Agro, Privredna banka Zagreb, Zagrebački jež in Sava 30. marca letos odločilo, da LB ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe. Odločitev bi postala dokončna do konca septembra letos, zato se je slovenska stran zdaj odločila, da ukrepa še znotraj tega šestmesečnega roka.
LB je sicer doslej proti dolžnikom na Hrvaškem vložila 81 tožb, slovenska stran pa je zdaj v tožbi, vloženi pri ESČP, upoštevala 26 primerov (med njimi so hrvaške družbe IPK Osijek, Chromos, Ina, Privredna banka Zagreb itd.), kjer skupni zahtevek terjatev, skupaj z obrestmi in zamudnimi obrestmi, znaša približno 360 milijonov evrov.
Teh 26 primerov, ki tvorijo osnovo za tožbo, je »vrednih« 360 milijonov evrov. Od tega levji deleži odpadejo na terjatve LB do naftne družbe Ina, IPK Šečerane Osijek in PIK Belje. Dolgovi IPK so v 25 letih narasli na 100 milijonov evrov, pomenljiv pa je primer tudi PIK Belja, ki LB dolguje 90 milijonov evrov. Zanimiv je zato, ker je Agrokor leta 2005 kupil to podjetje, kot je znano, pa je Agrokor pred leti kupil Mercator. Če bi bila Slovenija s tožbo proti Hrvaški uspešna, ta pa ne bi hotela izvrševati sodbe, bi, če špekuliramo, lahko celo zaplenila premoženje podjetij, ki dolgujejo državi Sloveniji, v tem primeru Agrokorju v tem znesku. Približno 90 milijonov evrov dolga PIK Belja pa je tretjina kupnine, ki jo je odštel za nakup Mercatorja.
Prvi odzivi
Za oceno poteze slovenske države smo vprašali Boruta Šukljeta, analitika in dobrega poznavalca stanja v regiji. Šuklje je spomnil, da je bila LB s tožbo pred ESČP enkrat že neuspešna, ker da to ni pristojno za reševanje tega primera. »Sem pa prepričan, da so Klemenčič in njegovi sodelavci dobro pretehtali argumente in pripravili predmet, ki bo šel k sodnikom v obravnavo,« je dejal Šuklje.
Boris Šuklje. Foto: Roman Šipić/Delo
Spomnimo, LB je že sama junija 2007 vložila tožbo pred ESČP proti hrvaški državi zaradi odločb hrvaškega ustavnega sodišča v zadevah LB proti IPK Osijek, a je ESČP šele po osmih letih, junija 2015, odločilo, da je ne vzame v obravnavo. Odločitev je utemeljilo, da je LB samostojna pravna oseba, a ne uživa zadostne institucionalne in operativne neodvisnosti od Slovenije in jo je zato treba v smislu evropske konvencije o človekovih pravicah šteti za vladno organizacijo.
Kar se je v preteklosti dogajalo z zagrebško podružnico LB, ni spodbudno za medsosedske odnose, je v odzivu za Delo poudaril tudi nekdanji guverner in pooblaščenec RS za finančna vprašanja na področju nasledstva France Arhar. »V tem primeru, ki je znan 25 let, je temeljni problem, da stranke LB in banka niso obravnavane enako. Upniki banke [varčevalci] so dobili svoje zadoščenje, na drugi strani pa ga banka kot upnica nikakor ne more dobiti, čeprav dolžniki [hrvaška podjetja] brez dvoma obstajajo,« pravi sogovornik, ki upa, »da bo morda nova oblast na Hrvaškem imela na to vprašanje drugačen pogled. Spodbudno bi bilo. Če govorimo v Evropi o štirih svobodah in glede na to, da to traja že četrt stoletja, bi bilo pozitivno, če bi našli normalno poslovno rešitev.«
France Arhar. Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Preteklost in obeti za prihodnost
Kot je znano, je hrvaška Narodna banka (NBH) že oktobra 1991, po osamosvojitvi obeh držav, sporočila, da LB na Hrvaškem ne more imeti svoje podružnice, prav tako pa podružnice ni bilo mogoče preoblikovati v samostojno banko. Banka je imela od leta 1996 blokiran račun in ni mogla izplačati svojih deviznih varčevalcev.
Vmes je bil leta 2001 sprejet Dunajski nasledstveni sporazum, ki določa, da države naslednice SFRJ urejajo nerešene devizne vloge prek pogajanj v okviru baselske BIS. Nekateri od varčevalcev so nato Slovenijo tožili tudi pred ESČP, kjer je veliki senat najprej oktobra 2008 zavrnil tožbo hrvaških varčevalcev (Kovačić in drugi) proti LB, nato pa je ESČP julija 2014 v zadevi deviznih varčevalcev (Ališić in drugi) nekdanje podružnice LB v Sarajevu razsodil povsem nasprotno − in Sloveniji naložil, da mora za poplačilo hrvaških in bosanskih varčevalcev nameniti približno 385 milijonov evrov, torej en odstotek BDP. Slovenija zdaj to sodbo tekoče izvršuje.
Že zdaj je jasno, da bo postopek pred ESČP v Strasbourgu dolgotrajen, čeprav ga sodišče zaradi prej omenjenih tožb že dobro pozna. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, ki je podlaga za delo in odločanje ESČP, v 33. členu določa, da se tožbe lahko nanašajo tudi na meddržavne zadeve, bo pa to prva tožba za zaščito pravic pravne osebe. Sodne prakse torej ni prav veliko. Po nekaterih ocenah lahko že sam postopek odločanja o sprejemljivosti in utemeljenosti meddržavne tožbe pred velikim senatom ESČP traja nekje od štiri do šest let.
Stroški priprave tožbe so po navedbah slovenske strani do zdaj znašali približno 160.000 evrov.
