Švicarski davek in poslovne stranpoti

Švicarska konfederacija bo s 1. januarjem 2018 seznam zavezancev za plačilo davka na dodano vrednost razširila na vse zavezance, katerih skupni promet na tujih trgih in v Švici znaša več kot 100.000 frankov. Do konca letošnjega leta so davčni zavezanci samo tisti, ki imajo toliko prometa v Švici.

Do širitve kroga davčnih zavezancev bo prišlo zaradi pripomb tamkajšnjih zavezancev – posebej v obmejnih regijah, da so tujci, ki imajo v Švici malo prometa (pod sto tisoč frankov), sedaj v izrazito boljšem položaju. S širitvijo kroga zavezancev se bosta znižali dve od treh (sorazmerno že sedaj nizkih) davčnih stopenj. Standardna davčna stopnja se bo z 8 odstotkov znižala na 7,7 odstotka, DDV na turistične nočitve se bo s 3,8 odstotka znižal na 3,7 odstotka, znižana davčna stopnja dedeveja za hrano, brezalkoholne pijače, knjige, časopise in revije, zdravila ter vstopnice za športne in kulturne prireditve pa bo ostala pri 2,5 odstotka.

V Švici pričakujejo, da bo obdavčitev na osnovi svetovnih prihodkov povečala letne prilive v zvezni proračun za 40 milijonov frankov, za naslednjih 30 milijonov pa naj bi se prilivi povečali z nekaterimi novimi obdavčitvami, vključno s prodajo po pošti, ki pa bo zaradi nujnih tehnoloških prilagoditev švicarske pošte obdavčena po 1. januarju 2019.

Farmacija

Tri desetine slovenskega izvoza v Švico so lani predstavljali farmacevtski proizvodi v skupni vrednosti skoraj 128 milijonov evrov, 9 odstotkov so znašala vozila, 8 odstotkov razni industrijski stroji, 7 odstotkov pohištvo in stanovanjska oprema. V obratni smeri so farmacevtski proizvodi v skupni vrednosti 154 milijonov evrov predstavljali kar 48 odstotkov slovenskega uvoza iz Švice, z desetino so sledila goriva in olja, 9 odstotkov industrijski stroji in 8 odstotkov električni stroji. Ure in njihovi deli pa 4 odstotke v vrednosti 11,3 milijona evrov.

Slovenski izvoz blaga v Švico je štiristo milijonov evrov prvič presegel predlani, lani dosegel 426,6 milijona evrov in v letošnjem prvem polletju 231 milijonov evrov. Trgovinska bilanca Slovenije je s Švico pozitivna: predlani za 82 milijonov evrov, lani za 107 milijonov evrov in v letošnjih prvih šestih mesecih za 55,8 milijona evrov.

Na seminarju o opravljanju storitev v Švici, ki so ga pripravili v Centru za mednarodno poslovanje pri GZS, je Vanja Bele poudarila, da v Švici pri opravljanju storitev, če se drži zapletenih postopkov, ni problemov. Če pa temu ni tako, te imajo na piki, posebej, če ne kažeš zanimanja, da bi stvari uredil.

Kantonalni jeziki pomembni

Švicarski trg storitev je zanimiv, ker se doseže dobra cena – a so tudi plače temu primerne. In jasno, Švicarji imajo ponavadi prednost, tudi zaradi poznavanja lokalnega jezika, ki je v praksi obvezno. Švicarji ščitijo svoj standard. Če je kaj narobe, so nepredvideni stroški ali kazni visoki. Potrebno je veliko dokumentov in to v (različnih) kantonalnih jezikih.

Odvetnica iz züriške družbe Morad, Bürgi in Partner Petra Rihar je opozorila na nekatere posebnosti in stranpoti, ki jih tudi v Švici ne manjka. Tako so nadure in nedeljsko delo plačani tudi v poskusni dobi, kar je pomembno tudi za vse več Slovencev, ki iščejo delo v alpski državi. Vedno več je gradbenih delavcev in firm, ki poslujejo na podlagi pogodb.

Če podjetje zmaga na javnem razpisu, ki so strogo regulirani, gre za zanesljiv posel, sodelovanje pa je prijetno, pod pogojem, da je vse tako, kot mora biti. Sodelovanje z zasebniki, tudi z velikimi podjetji, pa zna biti manj prijetno. Petra Rihar opozarja, da je tudi v Švici treba biti pazljiv. Vsa pravila so objavljena, večinoma tudi v angleščini, a vodilo mora biti: držanje pravil; med delom je treba imeti vse papirje pri sebi. Ko si enkrat na radarju, si vedno na radarju.

Ni vse švicarsko zlato

V gradbeništvu ima Petra Rihar veliko izkušenj, tudi z neprijetnimi primeri. Opozarja, da kaže pred podpisom pogodbe preveriti, kdo je resnična stranka. Veliko pogodb je zelo slabih in navajajo samo ceno, kar je povsem neprimerno. Slovenska podjetja se topogledno pogosto premalo zaščitijo.

Primer: Sodelovanje švicarskega in slovenskega podjetja je v začetku teklo tako, kot je bilo predvideno. Potem pa je švicarski partner dobil novega lastnika, česar slovensko podjetje ni vedelo. Švicarji so blago še naprej naročali, Slovenci pa dobavljali. Plačil pa ni bilo več, švicarsko podjetje je šlo kasneje v stečaj, slovensko pa se je za plačilo poslanega blaga lahko obrisalo pod nosom. Po navedbah Petre Rihar obstaja velika mreža ljudi, ki delujejo na tak način. V gradbeništvu in turizmu je veliko takih poslovnežev z Balkana, ki jim ljudje s področja bivše skupne države zaradi jezikovnih razlogov nekako bolj zaupajo. Dokler ni težav, ni s tem nič narobe.

Mreže preprodajalcev podjetij

V švicarskih medijih so razkrili, kako delujejo take mreže. Ko se podjetnik znajde v težavah, plača nekaj tisoč frankov posredniku, ki poceni proda podjetje novemu lastniku, ki ga kupi izključno zato, da ga pošlje v stečaj. V enem od takih primerov je Petra Ravbar pri iskanju takšnega zadnjega lastnika ugotovila, da je njegov zadnji naslov v zaporu. Na ta način je šlo v stečaj veliko podjetij, škoda je več desetmilijonska. Vzpostavil se je namreč cel sistem posrednikov po vsej Švici, policija pa je oblikovala posebno enoto, ki se ukvarja s to mrežo.

Kako se izogniti takim primerom? Prvi pogoj je, da se ob sklepanju posla partnerja primerno preveri. O poslovnih subjektih so na voljo v resnici le osnovni podatki, a tudi s temi se da vsaj približno pomagati. Če se spremeni naslov, dejavnost partnerja, je to lahko že sumljivo – žal pa se veliko več težko izve. Zato je potrebna pazljivost – pošiljke blaga naj odidejo na pot šele, ko so prejšnje plačane. Predvsem pa mora biti pogodba o sodelovanju ali naročilo zelo natančno. Pogodbo je seveda treba zelo natančno prebrati, vključno z drobnim tiskom, ne pa jo kar na slepo podpisati.

Kazni za zamude za izvajalce so lahko zelo velike, zato jih je pametno, če seveda gre, že v pogodbi omejiti na nekaj odstotkov, najslabši je seveda maksimalni znesek, ki lahko pomeni tudi, da bo naročnik uveljavljal škodo za izgubljeni (imaginarni) dobiček, kar v Švici zelo radi počnejo. V svoji praksi je imela Petra Ravbar tudi slovenskega izvajalca, ki ni mogel odstopiti od pogodbe, čeprav dela ni dobil plačanega.