Z banko Espírito Santo se poslavlja tudi vplivna družina finančnikov

Ricardo Espírito Santo Silva Salgado, ki je bil še junija prvi mož banke ESB in patriarh ene najbogatejših in najvplivnejših družin na Portugalskem, je prejšnji teden plačal tri milijone evrov varščine, da so ga izpustili iz pripora. Oblasti, ki raziskujejo ozadje propada banke, ga obtožujejo poneverbe in pranja denarja.

»Vse skupaj je šokantno, ampak če pogledaš nazaj, ima vse svoj smisel. Pogosto tesne povezave med bankami, politiki in javnimi ustanovami ne spodbujajo k preglednosti – in prav pomanjkanje preglednosti je značilnost, ki so jo razkrile finančne krize zadnjih let,« je razpletanje najbolj svežega bančnega škandala v Evropi v pogovoru za agencijo AP komentiral Antonio Barroso, finančni analitik s sedežem v Londonu.

Preiskava 3,6 milijarde evrov globoke luknje, ki so jo v banki povzročila slaba posojila verigi med seboj povezanih podjetij družine Espírito Santo, seveda še ni pokazala, kam konkretno je denar poniknil, precej bolj jasne pa so posledice tega, da ga v banki ni več, vsaj načeloma pa se ve, kdo je za to odgovoren.

Cena za nepremišljeno investiranje izposojenega denarja bo očitno visoka predvsem za člane družine Espírito Santo, ki so tako rekoč v nekaj tednih s položaja uglednih, močnih in skoraj nedotakljivih poslovnežev padli med bankrotirance, ki jim grozi, da bodo ob večino premoženja. Njihova zgodba je v marsičem podobna zgodbam naših »tajkunov«, ki so v preveč optimističnih časih hoteli preveč, na koncu pa skrahirane banke prepustili v reševanje davkoplačevalcem.

Začelo se je z menjalnico

Leta 1869 je Jose Maria Espírito Santo v Lizboni odprl menjalnico, ki se je ukvarjala tudi z borznim posredovanjem in prodajo loterijskih srečk. Sčasoma je bil dovolj uspešen, da se je začel ukvarjati tudi z bančništvom. Banco Espírito Santo si je pot v mednarodne finance utrla predvsem med drugo svetovno vojno. Portugalska je bila v njej nevtralna, tako da je bila banka za evropske bogataše primerno finančno zatočišče. Dejavnost so razširili še z zavarovalnico Tranquilidade, Takrat in kasneje so finančni skupini koristili tudi dobri odnosi z diktatorjem Antoniem Salazarjem, ki je Portugalski vladal štirideset let, vse do 1974.

Po prevratu je prišla na oblast levičarska vlada, ki je »prominentne kapitaliste« iz družine Espírito Santo priprla, banko in zavarovalnico pa nacionalizirala. Finančniki so bili nato izpuščeni brez obtožbe, več članov družine pa je emigriralo v Brazilijo, Švico in Veliko Britanijo, kjer so svoj imperij obnovili v različnih dejavnostih. Holding Espirito Santo International, ki danes povezuje najpomembnejša podjetja družine, ima naložbe po skoraj vsem svetu in v najrazličnejših dejavnostih – od bančništva in zavarovalništva do zdravstvene nege, turizma, gradbeništva in nepremičnin.

Nova priložnost za rast družinskega posla se je pokazala v začetku 90. let, ko se je vlada odločila banko privatizirati. Kot odškodnino za nacionalizirano premoženje je družina Espírito Santo dobila 20-odstotni lastniški delež v banki, Ricardo Salgado pa je postal prvi človek banke. Cenil je diskretnost in opravljanje poslov v zakulisju, z načelovanjem vodilni banki v državi pa je dobil tudi politični vpliv. Z njim so se posvetovali predsedniki in premieri, zagotavljal je posojila za projekte, ki so njihovim nosilcem olajšali (ponovno) izvolitev. Na vrhuncu moči je bil v finančnih krogih znan kot DDT – »Dono Disto Tudo«, kar bi lahko v grobem prevedli kot »lastnik vsega«.

Padec v nemilost je bil hiter in nepričakovan. Še ob prvi javni objavi rdečih številk v banki je samozavestno izjavil: »Leta 1995 smo bili nacionalizirani, tega si ne želimo še enkrat.« Pred tednom dni se je zgodilo prav to, v svoji interpretaciji dogajanja v banki pa je Salgado ostal zelo osamljen. Po mnenju opazovalcev si ista politična elita, ki ga je še pred kratkim spraševala za nasvet, kratko malo ni mogla privoščiti poskusov zakulisnega reševanja, saj je odločno ukrepanje zahtevala tudi javnost.

Damjan Viršek