Že govorjenje o novi reformi prinese več upokojencev

Nova pokojninska reforma, ki naj bi še zaostrila pogoje za upokojitev in za katero zadnje čase prihajajo vse močnejši impulzi iz Bruslja, bi bila pred letom 2020 občutno prezgodnja, meni dolgoletni direktor zavoda za pokojninsko zavarovanje in poznavalec pokojninskih sistemov Marijan Papež.

Po Papeževem mnenju bi priprave na novo reformo dosegle prav nasproten učinek: povečalo bi se nezaupanje ljudi v sistem; glede na pretekle izkušnje bi se v pokoj »za vsak primer« podvizali tudi tisti, ki so po starem zakonu (Zpiz-1) že dosegli pogoje za upokojitev, pa še vedno delajo. Negativni psihološki učinki so iz preteklosti razvidni v povečanem valu upokojencev v letih 2010 in 2012, pred pripravami na sprejetje Svetlikove in pred sprejetjem Vizjakove reforme.

Za enega upokojenca plačuje v pokojninsko blagajno po zadnjih podatkih Zpiza še 1,38 zavarovanca. Demografski trendi, krčenje delovnih mest in slabe možnosti za ustvarjanje novih zahtevajo iskanje alternativnih rešitev, med drugim ustanovitev demografskega sklada, ki ga je predvidela tudi zadnja pokojninska reforma.

Kako se kažejo rezultati zadnje pokojninske reforme?

Zmanjšali so se zahtevki za starostno upokojitev, ki jih je bilo leta 2013 v primerjavi z letom 2012 40 odstotkov manj. Leta 2013 je bilo 15.512 zahtevkov, leta 2012, preden je začela veljati nova pokojninska reforma, pa 25.262. Lani se je več kot 80 odstotkov novih prejemnikov starostne pokojnine upokojilo še po pogojih starega pokojninskega zakona. To pomeni, da je nova reforma prinesla bistveno strožje pogoje upokojevanja tudi zaradi ukinitve dodane dobe in znižanja starostne meje zaradi otrok za moške. Bistvena sprememba v novem zakonu je postopna ukinitev (za moške 2016 in za ženske 2020) pravice do starostne pokojnine za najmanj 20 let pokojninske dobe. Poleg tega se nekatera obdobja, ki so se prej štela v delovno dobo (na primer prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje, podaljšano zavarovanje, prvo leto otrokove starosti), po novem zakonu ne štejejo v pokojninsko dobo brez dokupa. Zaradi tega se marsikdo ne bo mogel starostno upokojiti, ampak le predčasno in še to bistveno pozneje s trajnimi odbitki pri pokojnini. Za pridobitev pravice do predčasne pokojnine znižanje starostne meje ne pride v poštev po nobeni podlagi. V praksi to pomeni, da zavarovanci, ki so že imeli izračun pogojev za leto 2013, 2014 ali 2015, zdaj ugotavljajo, da se bodo lahko upokojili nekaj let pozneje. Tisti, ki se jim je čas upokojitve zamaknil za samo eno leto, so lahko zadovoljni. Sprejeta reforma torej že učinkuje, čeprav nobena reforma že v prvem letu ne daje občutnih finančnih učinkov, ki so na kratek rok vidni le pri načinu usklajevanja pokojnin. To pa je bilo leta 2013 minimalno (0,1 odstotka). O rezultatih zadnje reforme govori tudi to, da se je konec lanskega leta priliv novih upokojencev bistveno zmanjšal, čeprav so se mnogi javni uslužbenci morali upokojiti in čeprav se upokojuje tako imenovana baby boom generacija.

Ker se zadnje čase veliko polemizira o potrebah po novi pokojninski reformi, ki sta jo napovedala tudi premierka in finančni minister, me zanima vaše mnenje: je res že čas, da se začnemo ukvarjati s to temo in da napišemo novo belo knjigo?

Po mojem je prezgodaj za pokojninsko zavarovanje in skrajni čas za invalidsko zavarovanje. Obstaja nevarnost, da bodo ljudje izgubili zaupanje v sistem, če se bo, potem ko smo uveljavili novo pokojninsko reformo, že po enem letu intenzivno začelo razpravljati o uvajanju novih sprememb. Doslej je govorjenje o novi pokojninski reformi vedno povzročilo velik negativni psihološki učinek. Iz statistike preteklih let je razvidno, da se je največ ljudi upokojilo leta 2010, ko se je delala Svetlikova reforma, in leta 2012, preden je bila sprejeta Vizjakova. Tisti, ki so po starem zakonu (Zpiz-1) že dosegli pogoje za upokojitev, pa še vedno delajo, bodo v strahu, da bo nova reforma posegla tudi v njihove pravice, pohiteli v pokoj. V preteklosti sta govorjenje in ugibanje o novi reformi zasejali strah in nezaupanje med ljudi ter potem jih niti strokovne razlage in utemeljitve niso ustavile. Z novo reformo je treba počakati, da se izteče večina predhodnih obdobij. Seveda pa je potrebno sprotno spremljanje učinkov, ki bo vodilo v pravočasne spremembe, če bi se pokazala negativna odstopanja za dosego ciljev reforme. Pri prejšnji reformi to ni bilo narejeno, čeprav je bilo očitno, kaj zavira učinke reforme. Kar zadeva belo knjigo, bi se morali v prihodnjih dveh letih ukvarjati predvsem s prenovo sistema invalidskega zavarovanja. Zadnja reforma ni prinesla nobenih bistvenih sprememb, opažamo pa, da na tem področju zaostajamo tako za Evropo kot za državami nekdanje Jugoslavije. Poleg tega je bila pred sprejetjem Zpiz-2 dana obljuba, da bodo prenovo invalidskega zavarovanja začeli takoj po njeni uveljavitvi. S tem se že precej mudi, saj imamo preživet sistem invalidskega zavarovanja. Razmisliti bi morali, kako bi najbolj učinkovito organizirali izvedenska mnenja. Ena od možnosti bi bila posebna institucija, ki bi pod svojim okriljem združila izvedenstvo za invalidska in zdravstvena zavarovanja in bi na ta način omilili problem s pridobivanjem zdravnikov. Prenoviti bi bilo treba tudi sistem poklicnega zavarovanja. Po starem zakonu, ko je to zavarovanje vodil Zpiz, je bilo na Kad prenesenih približno 16.000 upravičencev, danes jih je tam že več kot 40.000.

Kaj bi bilo v Beli knjigi razen invalidskega in poklicnega zavarovanja še treba spremeniti?

Uvedba točkovnega sistema že nekaj časa visi v zraku, zato bi bil zdaj pravi čas, da bi to uresničili in s tem zagotovili še večjo preglednost obstoječega sistema. Za druge spremembe pa bi morali še nekaj časa počakati, da vidimo, kakšni bodo učinki zadnje reforme. Že vnaprej smo vedeli, da prehod k višji upokojitveni starosti ne bo prinesel kratkoročnih učinkov, saj gre za spremembe, ki učinkujejo na dolgi rok. Najbrž pa se bo treba resno lotiti priprave nove pokojninske reforme leta 2017 oziroma 2018 in jo uveljaviti leta 2019 oziroma 2020.

Kaj menite o tem, da bi se starostna meja za upokojitev povečala na 67 let in več, kar nekatere druge države že poznajo?

Države, ki jih omenjate, imajo to starost sicer res napisano v zakonu, vendar ta določba velja le v redkih državah. V večini bo začela veljati šele leta 2025 ali pozneje. Postopen dvig starostne meje bi bilo treba nadaljevati šele v naslednji reformi.

Bo pokojninska blagajna zdržala? Mar ni vzdržna le do leta 2020?

Blagajna ni nevzdržna zaradi veljavnega zakona. Problem je, da mora država vsako leto zagotavljati več sredstev, predvsem zato, ker se število zavarovancev že pet let zapored manjša, s tem pa tudi delež prihodkov od prispevkov. Letos bo šlo v ta namen iz proračuna okrog 1,45 milijarde evrov. Veliko je odvisno tudi od prodaje državnega premoženja, ki naj bi v pokojninsko blagajno navrgla 140 milijonov.

V prihodnje bo premalo zavarovancev bistveno večji problem od pritoka novih upokojencev, saj njihova rast zaradi učinkov reforme ne bo tako hitra kot v preteklosti. Nobena pokojninska reforma ne bo pomagala, če ne bo sanacije bančnega sistema, gospodarske rasti in novih delovnih mest. Zmanjkalo je tudi manevrskega prostora za zniževanje pokojnin. Starostne pokojnine dosegajo slabih 61,7 odstotka povprečne plače, povprečje vseh pokojnin pa je že na 56,6 odstotka povprečne plače, ki znaša 990 evrov neto. Realna vrednost pokojnin se je znižala že četrto leto zapored, kar vpliva na gmotni položaj upokojencev.

Bodo v prihodnje za polnjenje pokojninske blagajne zadostovali prispevki od plač ali bo treba poiskati alternativne rešitve, kot je demografski sklad?

Delež prihodkov od prispevkov v pokojninsko blagajno je iz leta v leto manjši. Leta 2008 so prispevki od plač predstavljali 72,6-odstotni delež vseh prilivov, zdaj ta vir predstavlja le še okrog 66 odstotkov. V prihodnje bo to razmerje odvisno tudi od usklajevanja pokojnin in izplačevanja letnega dodatka. Ideja o skladu se mi zdi dobra, čeprav ni dodelano, na kakšen način se bo polnil, saj država v pokojninsko blagajno težko zagotovi že sredstva iz proračuna.