Tiskane izdaje
Ljubljana – Slovenija bo brez občutno hitrejše rasti produktivnosti zelo težko dolgoročno zagotavljala gospodarsko rast in boljše plače in bila hkrati še mednarodno konkurenčna, pravi generalni sekretar OECD José Angel Gurría ob predstavitvi gospodarskega poročila OECD o naši državi.
Gospod Gurría, kako ocenjujete dosežke Slovenije v zadnjih letih? So zadovoljivi ali bi lahko dosegli več in izboljšali življenjski standard prebivalcev?
Slovenska ekonomija je po dolgem obdobju zelo šibke ali nizke rasti in celo recesije zdaj odskočila navzgor, gospodarska rast se krepi, življenjski standard konvergira, se približuje tistemu v drugih državah OECD. Prej so bili časi, ko je BDP na prebivalca v Sloveniji rasel in med krizo padal, zdaj pa narašča in upamo, da se približuje drugim razvitim državam. Stopnja brezposelnosti se pri vas znižuje.
Gledano na splošno, je življenjski standard v Sloveniji visok, in to pri vseh elementih, ki jih upoštevamo v OECD: stanovanjih, delu, zdravju, izobrazbi, socialni povezanosti, okolju, osebni varnosti ... Blaginja je na visoki ravni. Ob tem pa je dohodkovna neenakost, ki je za nas zelo pomembna, pri vas zelo nizka, kar pomeni, da je dohodek bolje razporejen med ljudi. To so pomembni elementi, ki jih je treba omeniti, ko govorimo o gospodarskem okrevanju.
Dobro, kaj pa so naloge, izzivi, ki nas čakajo, kakšne reforme in politike nam priporočate?
Najprej bi omenil, da je rast produktivnosti pri vas zelo nizka. Slovenija bo brez občutno hitrejše rasti produktivnosti zelo težko dolgoročno zagotavljala gospodarsko rast in boljše plače ter bila mednarodno konkurenčna. Eden od vzrokov za nizko produktivnost je zagotovo padec naložb. Skupne naložbe so v deležu BDP zdrknile pod 20 odstotkov, leta 2008 so bile, recimo, blizu 30 odstotkom.
Mnoge države v regiji so se srečale z istim trendom. Ob tem imate zdaj še ta paradoks, da se podjetja pri vas spoprijemajo s pomanjkanjem delovne sile, v približno eni tretjini družb pravijo, da ne morejo dobiti dovolj primernih delavcev. To je na eni strani dobro, saj pomeni, da imate živahno rast in povpraševanje po novih zaposlenih, na drugi strani pa morate dobiti ljudi z ustreznim znanjem. Drugi izziv, ki ostaja pri vas, pa so velika regulatorna bremena.
Kako pa vidite javnofinančne razmere v Sloveniji? Gredo rezultati v pravo smer?
Zelo pomembna novica je, da je javni dolg nehal naraščati in se zdaj zmanjšuje. Iz leta v leto se zmanjšuje tudi fiskalni primanjkljaj. To je dobro, saj če ta trend kombinirate z višjo gospodarsko rastjo, dobite manjši delež javnega dolga v BDP. Če pa govorimo o izzivih za fiskalne razmere, je na prvem mestu staranje prebivalstva, ki je problem za tako rekoč vse države OECD, v Sloveniji pa je še posebno izrazit. Zato je pomembno, da zagotovite za učinke staranja manevrski prostor za prihodnost. Mogoče se spomnite računalniške igrice Pac-Man (datira v začetek 80. let, op. p.); vključuje glavico, ki hiti vsenaokoli in poje vse pred sabo. Staranje je nekaj podobnega, ko gre za javne finance. Zato morate to že vključiti v svoje projekcije dolga in izdatkov. Upoštevati morate, da se bo staranje zajedlo v fiskalno ravnotežje, to je pomembna zadeva.
Prav tako so zelo pomembne tudi pokojnine in zdravstvene storitve, prilagoditi morate zdravstveni sistem, ki v vseh državah postaja vse dražji. Ko govorimo o produktivnosti, govorimo tudi o naložbah in tem, da podjetja ne morejo dobiti delovne sile s potrebnimi veščinami. To pomeni tudi, da morate imeti boljše poklicne veščine. Ni treba, da ima vsakdo univerzitetno diplomo, morate pa znati pisati in računati ter nadgrajevati sposobnosti, da upravljate računalnike.
Brezposelnost se pri vas zmanjšuje, problem pa so tisti, ki so brezposelni že na dolgi rok, več kot leto dni. Njihov delež je precej velik, v Sloveniji je takšnih že več kot polovica. Če si toliko časa zunaj trga dela, si manj pripravljen, da se nanj vrneš.
Potem je še nekaj, kar zadeva starajočo se družbo. Že deset let bo tega, kar smo izdali knjigo Živeti dlje, delati dlje. Dejstvo je, da tudi starejši potrebujejo ustrezne veščine. Raven pismenosti in znanja računanja pri ljudeh med 55. in 65. letom je pri vas nižja od povprečja držav OECD. Na splošno pa naša analiza še pokaže, da se starejši v Sloveniji slabše izkažejo pri veščinah pismenosti, opraviti imate tudi z relativno nizko, manj kot 40-odstono stopnjo zaposlenosti med starejšimi od 55. let. Povprečje OECD znaša skoraj 60 odstotkov, v državah, kot sta Nova Zelandija ali Islandija, pa zaposlenost dosega 80 odstotkov, kar pomeni, da ste pri vas komaj na polovici deleža starejših zaposlenih, ki ga imajo najboljši. Zato zagotovo morate izboljšati veščine.
Potem je tu še vprašanje regulacije in predpisov. Kakovost predpisov bi lahko izboljšali. Negotovo pa je tudi, kako se lahko slovenska ekonomija prilagodi in vključi nove tehnologije. Ko govorimo o inženiringu, je Slovenija bolj na spodnji polovici [držav OECD].
Kaj pa podjetja in družbe v državni lasti? Je njihovo korporativno upravljanje ustrezno?
Družbe v državni lasti pri vas najdete v vsaki panogi, kar je zelo zanimiv primer. Vprašanje je, zakaj je tako. V OECD nismo »religiozni« pri vprašanju lastnine podjetij. Dokler podjetja v državni lasti poslujejo po tržnih pravilih, je to povsem v redu. A kaj so tržna pravila? Da imate neodvisen odbor direktorjev, neodvisno imenovanega glavnega izvršnega direktorja, da v nadzornem svetu ne sedijo posamezni ministri ...
Potem je tu še vprašanje, ali državne družbe redno plačujejo davke, delijo dividende, ali so povsem pregledne pri objavi informacij, zaposlovanju, zaščiti okolja. Pomembna je tudi njihova odgovornost, ali poslujejo družbeno odgovorno. In pomembne so še druge stvari, recimo, kako učinkovito deluje pravosodni sistem v razmerju do gospodarstva. Prihajam iz Mehike, kjer smo morali ustanoviti specializirana sodišča s specializiranimi sodniki, ki se ukvarjajo samo s poslovnimi zadevami in stečaji.
V Sloveniji se zdaj otepamo z večstomilijonskimi izgubami v zdravstvu. Nam OECD lahko pomaga z uporabnimi nasveti, kako izboljšati slabo upravljanje v naših bolnišnicah in zdravstvenem sistemu na splošno?
Odgovor je zagotovo da, to lahko storimo in tudi bomo, kar smo zapisali tudi v našem sedanjem poročilu o Sloveniji. Naj vam povem, da smo se še posebej ukvarjali z vprašanjem, kako prilagoditi zdravstvene storitve spreminjajočemu se povpraševanju, kako pripraviti večletne investicijske programe in kako se tega lotiti z varčevanjem pri stroških. Tu so tri stvari. Najprej želite ohraniti dostop do storitev in do njihove kakovosti – in to na način, da izdatki ne bodo poleteli v nebo, kot se dogaja v nekaterih državah. Zdravstveni sistem je posamični najpomembnejši del mnogih proračunov in bo postajal le še bolj in bolj pomemben. Reforma zdravstvenega sistema je zelo zahtevna.
In naj vam povem še takole: Slovenija je od osamosvojitve leta 1991 doživela res zelo veliko sprememb, a zdravstveni sistem se je od tedaj zelo malo spremenil. Upravljanje zdravstvenih storitev morate decentralizirati, saj je vsaka bolnišnica drugačna in mora biti prilagojena lokalnim potrebam. Če pa vse podrejate neki zelo centralizirani birokraciji, vse postane zelo počasno in težavno in ne dovoljuje pobud neodvisnih upraviteljev.
OECD je Sloveniji že v preteklosti priporočala korenitejšo pokojninsko reformo, s katero bi se lotili demografskih sprememb. Kaj nam priporočate zdaj?
Še vedno verjamemo, da se mora Slovenija osredotočiti, da podaljša oboje, tako zakonsko določeno nominalno starost za upokojitev kot tudi efektivno starost za upokojitev. Zdaj obstaja veliko načinov, kako ubežati sistemu in se prej upokojiti. V nekaterih primerih bi morali tudi znižati indeksacije, saj to ni skladno s prejšnjo strukturo financiranja pokojnin.
Da, vemo pa, da sindikati takšnim vašim in drugim podobnim stališčem precej ostro nasprotujejo.
Da, vem za to. V vsaki posamični državi veliko ljudi ni zelo zadovoljnih z našimi priporočili in tudi lahko razumem, zakaj. Mi samo želimo predstaviti svoje neodvisne in dobro premišljene raziskave in stališča. Slovencev niti nočemo poučevati, kaj morajo storiti v Sloveniji, povemo le, kaj druge države v svetu počnejo pri reševanju enakega problema, Slovenci se pa nato lahko sami odločite, kaj boste storili.
Zadnje vaše študije kažejo, da je Slovenija med tistimi članicami OECD, kjer ljudje, še posebno mlajši, najmanj zaupajo vladi. Kaj svetujete vladi in nosilcem javnih funkcij, kaj naj storijo, da jim bodo ljudje bolj zaupali?
Mislim, da to ni le slovenski problem. Zapuščina krize so bili nizka rast, velika brezposelnost, vse večja neenakost in vse večje nezaupanje, padec zaupanja, ki je zelo vseprisoten problem in Slovenija tu ni izjema. Ne pozabite, da smo zdaj v desetem letu po krizi. To je dolgo obdobje, pol generacije je bilo zaznamovane s krizo, nekatere države so šele zdaj dosegle raven BDP izpred krize.
Drži, med njimi je tudi Slovenija.
Da, nekatere države so pri BDP na prebivalca šele zdaj na ravni izpred krize in imajo ob tem zelo šibko rast trgovine in naložb. Če ste mladenič, ki je bil ob začetku krize še desetleten otrok, ki ni vedel, kaj je kriza, ste zdaj v dvajsetih in se začenjate ozirati po službah in svoji prihodnosti, mogoče imate dekle in razmišljate o poroki v štirih, petih letih ... Če imate zdaj v neki državi nizko rast, veliko brezposelnost in naraščajočo neenakost, ob tem pa velike multinacionalke ne plačujejo davkov, se lahko počutite zelo uporniško. In to potem povzroča posledice, kot so brexit, Renzijev referendum v Italiji ali pa nepričakovan izid mirovnega referenduma v Kolumbiji, volitve v mnogih državah, kjer so se voditelji spopadali s temi frustracijami.
To nezadovoljstvo ljudi se je dogajalo celo v državah, kjer imajo visoko stopnjo zaposlenosti, Slovenija tu ni izjema in še vedno se morate lotiti tega vprašanja s pravimi politikami. Komunikacija z ljudmi je zelo pomembna in pomaga na kratek rok. Ukrepi, o katerih sva se pogovarjala prej, pa so najpomembnejši, saj delujejo na srednji in dolgi rok.
