Dan po tem, ko ni več kaj varovati

Nedavna serija požarov v poslovnih in zasebnih stavbah je pokazala na nekatere pomanjkljivosti glede požarne varnosti pri nas, kot so pomanjkljivost zakonodaje, pomanjkanje strokovno usposobljenih projektantov ter vgrajenih in strokovno vzdrževanih protipožarnih sistemov.

Pomanjkljivost zakonodaje glede požarne varnosti se kaže v tem, da požarno varstvo v stavbah ni tako dobro, kot bi si želeli ali kot si misli večina. Eden najbolj odmevnih primerov je požar v skladišču celjskega Alpeksa, kjer niso imeli nameščenega sistema avtomatskega javljanja požara kljub različnim vrstam in količinam materialov, ki so bili v skladišču. Posledica tega je bila velika poraba časa od začetka požara do klica gasilcev in njihovega prihoda. Gasilci so lahko le še poskrbeli za to, da se požar ni razširil na druge objekte, medtem ko je bilo skladišče popolnoma uničeno.

Bolje nekaj lažnih alarmov kot en nejavljen požar

»Cena izvedbe kakovostnega javljanja požara in spremljajoče dokumentacije se začne pri manj kot tisoč evrih in redkokdaj preseže odstotek vrednosti objekta. Tudi objekte, vredne več milijonov evrov, je mogoče opremiti s kakovostnim sistemom, ki stane manj kot avtomobil srednjega razreda. Ampak precej lastnikov pogorelih objektov se za te sisteme začne zanimati šele po kakšnem hujšem dogodku,« pravi Boris Grivić, direktor kamniške Zarje Elektronike, ki se s protipožarnimi sistemi in tehničnim varovanjem ukvarja že 45 let.

»Za malo več denarja si skrben gospodar vgradi tudi sistem aktivnega gašenja, ki je ključen v prvih minutah nastanka požara, in ga omeji ali celo pogasi. Takih dogodkov v medijih ni zaslediti, ker ne nastane večji požar. Javnost ima morda občutek, da v Sloveniji ni veliko požarov in da je tveganje majhno. Včasih se kakšna naša stranka razburi, ker se zaradi večje občutljivosti javljalnikov sproži kakšen lažen alarm. Ampak prevzeli smo doktrino zahodnih držav, ki pravi: Bolje sto lažnih alarmov kot en nejavljen požar,« pojasnjuje Grivić.

Sistemi javljanja požara in aktivnega gašenja sicer niso redkost, a jih je v primerjavi z zahodnoevropskimi državami v Sloveniji precej manj. Zavedanje o naprednih sistemih za preprečevanje in obvladovanje požara je prepuščeno predvsem lastni pobudi nekaterih strokovnjakov, entuziastov, ki se zavedajo razsežnosti problemov z varstvom pred požari in jim je poklic tudi hobi. Tisti, ki se ukvarjajo s požarno preventivo v stavbah, so zbrani pri Slovenskem združenju za požarno varnost (SZPV). Če imajo možnost, pridejo pogledat požarišče ali kako drugače poskušajo zbirati podatke o vzrokih požarov, saj obstoječi način zbiranja podatkov o požarih ne omogoča analize in ne daje odgovorov, ki jih potrebujejo pri svojem delu. Eno njihovih spoznanj je, da se pri sanaciji obstoječih stavb večinoma ne upoštevajo požarnovarstveni ukrepi.

Drugo, bolj skrb vzbujajoče spoznanje pa je, da tudi pri novih objektih požarna varnost ni najboljša. Ugotavljajo, da imamo čedalje več projektantov požarne varnosti, saj pravnih in zakonskih pogojev za pridobitev licence ni težko izpolniti. Postavlja se tudi vprašanje kakovosti in strokovnosti študija požarne varnosti. Inženirji drugih strok se svojega poklica učijo, na primer, na gradbeni, strojni fakulteti, fakulteti za elektrotehniko, med inženirji za požarno varnost pa je mogoče izšolane specialiste prešteti na prste ene roke. Ker v Sloveniji ni ustreznih študijskih programov za šolanje in razvoj znanja s področja projektiranja požarne varnosti, je toliko bolj pomembno izobraževanje ob delu. Za ta namen SZPV organizira izobraževanje projektantov, ki ga mora zaradi razmer na trgu znanja stroškovno pokrivati s sponzorskimi sredstvi in seveda s kotizacijo.

V požarni centrali so možgani požarnega sistema

»Problem je, da je zelo težko ali pa ni mogoče dobiti uradnih podatkov o vzrokih za nastanek požarov, da bi lahko stroka delala korake naprej pri preventivi in razvoju sodobnejših požarnih sistemov. Morda se bo na primeru Alpeksa pokazalo, ali je bilo kaj narobe s projektom, ali ni bil izveden pravilno, ali pa je res šlo za nesrečo,« pravi Valerija Skok, glavna urednica strokovne revije Požar, ki jo izdaja SZPV, in dodaja: »Zavarovalnice ne vplivajo stimulativno z občutnim zniževanjem premij za podjetja, ki imajo vgrajene sisteme aktivne požarne zaščite, in s tem manjšim tveganjem za nastanek požarne škode.«

Slovenija je razmeroma majhen trg in temu se je Zarja Elektronika prilagodila z lastnimi požarnimi sistemi. Ti so namreč bolj prilagodljivi, in čeprav so cenovno na začetku enakovredni tujim, so dodelave, predelave in nadgradnje precej cenejše kot pri uvoženih sistemih. »Slovenija je znana po razmeroma majhnih gospodarskih subjektih, kjer se vedno nekaj adaptira, dozidava, nadzidava, spreminja. Požarna centrala, ki je produkt lastnega znanja Zarje Elektronike, je zasnovana ravno v tej smeri. Mogoče jo je nadgraditi, povečati, posodobiti in ni treba za vsako povečavo ali spremembo v stavbi kupovati nove požarne centrale, v kateri so možgani celotnega požarnega sistema. Našo centralo je mogoče integrirati tudi z drugimi sistemi, na primer s protivlomnimi, kontrolo pristopa, z videonadzorom itn.,« pravi Boris Grivić.

Koliko objektov bo še moralo zgoreti, da bodo zavarovalnice in država sprejele višja minimalna tehnična merila za požarno varnost, je vprašanje za milijon dolarjev. Do tedaj bo skrb in strošek za ta del razvoja in vzdrževanja požarne zaščite stavb še naprej na plečih maloštevilne strokovne javnosti.