Idealen scenarij: gradnja drugega tira še letos

Ljubljana – Idealni scenarij bi bil, če bi izvajalci konec leta že bili na glavni trasi drugega tira, je včeraj izjavil minister Peter Gašperšič. Ministrstvo za infrastrukturo je oddalo dve vlogi za pridobitev sredstev iz Instrumenta za povezovanje Evrope (CEF). S prvo bi iz nacionalne ovojnice »postrgali« preostalih 33,4 milijona evrov (od skupaj za Slovenijo 160), z drugo pa od neporabljenih ostankov nacionalnih ovojnic (kjer se je nabrala milijarda evrov) še 35 milijonov evrov.

Omenjenih 68 milijonov evrov namerava Slovenija porabiti za pripravljalna dela (dostopne ceste in premiki cest, infrastrukture in deponije) ter projektno dokumentacijo za izvedbo drugega tira. Junija bi objavili razpis za izvajalce pripravljalnih del, ki naj bi se začela jeseni (če ne bo vloženih revizij). Jeseni pa namerava ministrstvo objaviti še dolgo pričakovani razpis za pridobitev izvajalcev samega drugega tira, pri čemer upa, da bi dela lahko oddali še leta 2017. Prav tako upa, da mu bo do konca leta vendarle uspelo sestaviti oprijemljivo finančno konstrukcijo s konkretnimi finančnimi viri. Drugi razpis za evropska sredstva se odpre že to sredo in zaključi junija. Pri drugem razpisu na sredstva CEF ministrstvo računa na sto milijonov evrov nepovratnih sredstev. Za tretji del evropskih sredstev (okoli sto milijonov evrov kohezijskih sredstev) pa poteka postopek za spremembo operativnega programa evropske kohezijske politike za finančno perspektivo do konca leta 2020 (preusmeritev iz drugih projektov).

Neznanka: kaj bodo dobili Madžari za 200 milijonov

Drugi vir sredstev bo približno 300 milijonov evrov kredita pri Evropski investicijski banki (EIB), za katerega se bo Slovenija 16. februarja na svetovalnem organu EIB dogovarjala o časovnem načrtu črpanja. Jamstva zanj bi Sloveniji dal Evropski sklad za strateške naložbe (EFSI). Minister je povedal, da bi to bil kredit z najnižjo mogočo obrestno mero in za obdobje trideset let. Za poplačevanje tega posojila bi uporabili del uporabnine železnic, del cestnine, ki jo plačujejo tovornjaki, preostali del pa bi prispevala državni proračun in delno Luka Koper.

Tretji vir so kapitalski vložki. Poleg zagotovljenih dvesto milijonov evrov iz slovenskega državnega proračuna naj bi dvesto milijonov zagotovila predvsem Madžarska, ki je že sprejela trdna zagotovila. Dodatne vložke (manj trdno) obljubljata še Češka in Slovaška (in morda celo Poljska). Če bo Madžarska res investirala dvesto milijonov evrov v podjetje 2TDK, bi po enem od scenarijev pridobila kar 50-odstotkov v tem podjetju. Na Delovo vprašanje, kako je mogoče, da bi Madžarska dobila tako velik delež, je Gašperšič pojasnil, da to še ni dokončno, da se o tem še pogajajo in bo to stvar zakona o drugem tiru, ki bo v vladno proceduro prišel spomladi. Radi bi ga sprejeli pred junijsko oddajo druge vloge za evropska nepovratna sredstva. Minister je pojasnil, da bo največja pridobitev Madžarske z drugim tirom precej lažji dostop do koprskega pristanišča. Zanikal je, da bi Madžarska z vložkom v 2TDK pridobila prednost pri gradbenih delih, prav tako, da bi to podjetje imelo lastništvo v Luki ali na SŽ. Podjetje 2TDK bo prevzelo v upravljanje obe železniški progi med Divačo in morjem.

Kapitalske vložke je mogoče povečati

In kaj se bo zgodilo s projektom, če ministrstvu ne bo uspelo zagotoviti vseh virov? Minister je odgovoril, da posamezni viri niso povsem fiksni, ampak je mogoče povečati tako kapitalske vložke posameznih držav, se bolj zadolžiti, »rezerva«, na katero na tiho računajo tudi na ministrstvu, pa je možnost, da bodo izvajalci ponudili nižjo ceno za izvedbo. Ministrstvo zdaj govori, da znaša predračunska vrednost drugega tira malo manj kot eno milijardo. Na ministrstvu so optimisti, ker imajo v proračunu zagotovljen delež državnih sredstev. Nekaj optimizma vzbuja tudi napoved komisarja Jean-Clauda Junckerja, da bo prišel 3. marca na obisk v Slovenijo in si bo ogledal gradbišče izvlečnega tira.

Pogodbeno partnerstvo z drugimi državami

Približno 27 kilometrov drugega tira bi menda gradili kar šest let, če pa bi se odločili za gradnjo s tehnologijo TBM (velik vrtalni sveder), bi bil čas gradnje krajši, poudarja minister. Na očitek, da bi z izbiro tehnologije TBM dali popolno prednost tujim graditeljem in bi slovenske izvajalce prikrajšali, je Gašperšič dejal, da bo razpis omogočil obe tehnologiji in da se bo razpisna komisija odločala za konkurenčnejšo.

Ministrstvo ne govori več o javno-zasebnem partnerstvu, saj zasebnikov ni več, ampak o pogodbenem partnerstvu z drugimi državami. Sprejeli so model ekonomista Jožeta Damijana. Eden od temeljev gradnje bo kredit EIB, ki bi ga poplačevali po zelo podobni formuli, kot je bila Damijanova. Le da sta od prvih resnih pomislekov nad javno-zasebnim partnerstvom minili dve leti.