Tiskane izdaje
Krško – Ob 25-letnici delovanja agencije za radioaktivne odpadke (Arao) je Tomaž Žagar poudaril, da agencija uspešno bedi nad jedrskimi odpadki od njihovega nastanka, začasnega skladiščenja do gradnje odlagališča. Zaradi pomanjkanja podobnega celovitega pristopa je bistveno bolj kritičen do razmer v slovenski energetiki.
ARAO letos obeležuje 25-letnico delovanja. Od leta 2013 ste direktor te organizacije, kako ocenjujete njeno dosedanje obdobje?
Od leta 1991 pa do danes se je vloga ARAO precej spremenila. Danes smo specializirana strokovna organizacija za celovito ravnanje z radioaktivnimi odpadki. Izvajamo vse ključne dejavnosti, ki jih pozna mednarodna stroka in praksa. Sam sem ponosen, da lahko sodelujem v industrijski dejavnosti, v kateri lahko rečemo, da odgovorno poskrbimo za vse odpadke tako, da v nobenem primeru ne ogrožajo zdravja ljudi ali okolja. ARAO tako zagotavlja podporno infrastrukturo, ki omogoča koristno rabo sevalnih in jedrskih tehnologij v medicini, raziskavah in industriji in pri pridobivanju električne energije iz jedrskih virov.
ARAO je torej zadolžen za infrastrukturno podporo. Kako s tega vidika vidite položaj in prihodnost jedrske energije v Sloveniji?
Jedrska energija danes predstavlja stabilen in konkurenčen vir tretjine proizvedene električne energije v Sloveniji. Tudi zaradi svojega položaja v omrežju je jedrska elektrarna Krško zanesljiv in nepogrešljiv element slovenskega elektroenergetskega sistema. Tudi zakonodajno in upravno je položaj jedrske energije v Sloveniji urejen moderno in mednarodno primerljivo. Imamo povsem ločene funkcije nadzora in upravljanja jedrskih objektov. Kljub temu, da smo najmanjša država z jedrsko elektrarno na svetu, pa imamo zaradi celostno urejenega področja uporabe jedrske energije prednost za podnebno-energetske izzive, s katerimi se soočamo.
Podaljšanje obratovanja NEK do leta 2043 in izsiljen projekt TEŠ 6 sta državi brez vizije, kako prilagoditi energetiko izzivom modernega časa, na podlagi koncepta prejšnjega stoletja še za nekaj desetletij omogočila stabilno proizvodnjo električne energije. Ali ni napočil skrajni čas, da slovenska energetika prestopi v 21. stoletje?
Dejansko je sedaj čas, da se o prihodnosti energetike razmišlja dolgoročno. Glavna paradigma je nadomestitev fosilnih virov z nefosilnimi. Sliši se zelo enostavno. A dogaja se še druga paradigma na področju proizvodnje - iz centralizirane v decentralizirano. Majhni proizvajalci, kot so fotovoltaika na strehah, večina vetrnic in male HE, so odvisni od vremenskih pogojev. Proizvodnjo s klasičnimi viri lahko reguliraš, z naravnimi ne. Prišli smo tako daleč, da se sprašujemo, kako ta dva sistema združiti na način, ki ne bo ogrožal zanesljivosti oskrbe in stabilnosti omrežja.
Kako vi vidite to sestavljanko?
Naravne vire je možno izkoristiti. A moraš imeti tudi klasične proizvodne vire, da podpreš variabilne iz OVE, ko ti ne proizvajajo električne energije. Potrebni bodo veliki generatorji, ki lahko spreminjajo moč. Torej potrebujemo ustrezno kombinacijo proizvodnih virov, ki jih lahko kontroliramo in virov, ki so odvisni od naravnih dejavnikov. V krški jedrski elektrarni bi lahko prehod iz polne moči na polovično izvedli v treh urah (približno 16 odstotkov spremembe moči na uro) in nazaj z isto hitrostjo enkrat na vsakih 24 ur. Študije OECD nakazujejo, da je iz variabilnih OVE (sonce, veter, HE) možno ustvariti le 50 do 60 odstotkov potrebne energije. Slovenija ima dobra izhodišča, da pride na nivo 50-50.
V grobem Slovenija po tretjino električne energije proizvede iz OVE (predvsem HE), fosilnih goriv in v NEK. Ena izmed kritik slovenske energetike je, da za prehod iz te formule v brezogljično proizvodnjo ni dovolj razvojno naravnana.
Eno priložnost za transformacijo smo s TEŠ 6 izgubili. Težava je, da je slovenska energetika zelo razdrobljena. Ni integrirana vertikalno, imamo dva stebra, dodana vrednost od proizvajalca do kupca se ne prevaja direktno, saj imamo vmes precej neodvisne trgovce. Tudi sistem energetskega trga v Evropi je prispeval k absurdu na trgu. Imamo regulirane udeležence, ELES in distribucijska podjetja dosegajo zahtevano petodstotno donosnost.
Agencija za energijo odobri njihove upravičene stroške in jih preko omrežnin prenese na položnice kupcem. Medtem pa imajo udeleženci, ki delujejo na trgu, bistveno nižjo donosnost. Gen energija komaj dvoodstotno, HSE pa tega niti slučajno ne dosega. Slovenija ima z jedrsko energijo in hidroelektrarnami že osnovo za prehod v brez-ogljično električno prihodnost v skladu s Pariškim sporazumom o podnebnih spremembah, ki predvideva dosego brez-ogljične proizvodnje elektrike do leta 2050. Glede na naše obstoječe razmerje med hidroelektrarnami in jedrsko energijo se lahko oziramo v smeri Francije, Švice ali celo Švedske, ki že danes več kot 80% vse svoje elektrike proizvedejo brez izpustov CO2. Še posebej zanimiv je švedski model, kjer skoraj vso električno energijo v državi proizvedejo samo iz hidro in jedrskih elektrarn. Da je jedrska del primernega odgovora na energetsko-podnebne izzive prihodnosti, nenazadnje potrjujejo tudi sklepi COP22 konference v Marakešu. Tudi Slovenija bi lahko takšen model dolgoročne so-uporabe jedrske in hidro energije izbrala kot strateški odgovor na potrebe po zanesljivi in konkurenčni oskrbi z električno energijo.
Omenili ste, da se dodana vrednost od prodajalca do kupca ne prevaja direktno. Gen energija, ki je lastnega trgovca Gen-i združila z Elektro energijo, poskuša preko vertikalnega povezovanja priti ravno do večje dodane vrednosti?
Gre za dva procesa, ki se dogaja vzporedno, a sta ločena. Prvo je združevanje dveh trgovcev, drugi je vse skupaj bolj integrirati v Gen energijo. Paradigma zgolj odprti trg ne funkcionira. Tudi evropski strokovnjaki po tihoma priznavajo, da trgovalna shema ne dosega učinkov. Cene energije so tako nizke, da proizvajalci ne zmorejo vlagati niti v posodobitve. Kupci plačujemo veliko. Prosperirajo samo trgovci, ki nimajo interesa vlagati v proizvodne vire. Ali naj bo trg brez subvencij, ki ga kvarijo, ali pa bomo prišli do ugotovitve, da je energija tako pomembna, da jo moramo boj regulirati in manj prepuščati trgu. Trenutna mešanica je problem.
Na to nakazuje tudi največje slovensko povezovanje v energetiki v zadnjem desetletju ni v skladu s smernicami evropskih direktiv?
Evropska direktiva je bila usmerjena v dezintegracijo dobavne verige, da ne bi bilo vertikalne integracije od proizvajalca do kupca. Različen države so se odzvale različno. Nemčija verige ni popolnoma deregulirala, v Franciji so izvedli le bolj transparentno računovodsko ločitev. Nekatere države pa so, kot Slovenija, šle v popolno ločitev. Slovenija je tako majhna, da vseh evropskih modelov ne more slepo prenašati, temveč mora razmisliti, kaj bi ti modeli zanjo pomenili.
Agencija za varstvo konkurence je odobrila združevanje dveh trgovcev. Kako gledate na druga možna združevanja v slovenski energetiki?
Elektrogospodarstvo Slovenije je bila nekoč združena enota in je funkcionirala kot celota, obvladovala trg in izvažala energijo. Danes sta dva ločena energetska stebra v širši evropski luči zelo majhna. V obdobju 2004-2008 se je dogajalo ogromno povezovanj oziroma velike ribe so žrle manjše. Če bi se to nadaljevalo, sta oba stebra tako majhna, da sta zelo izpostavljena prevzemu. Da bi obdržali slovensko neodvisnost, bi se bilo verjetno potrebno povezovati, že zaradi zaščite domačih interesov pred tujimi prevzemi.
Zanašati se na skupen evropski energetski trg za vas verjetno ni najbolj varna rešitev?
Danes se trg zelo poveličuje. Govori se, da ne potrebujemo lastnih proizvodnih virov, saj bomo v primeru izpadov energijo uvozili. A vse države ščitijo lastne prebivalce. Ko se je z Brexitom ena država odločila, da gre po svoje, se je začelo spraševati, ali bi evropske države bile zares dovolj močne, da bi v primeru havarij poskrbele druga za drugo. Vsaj tri četrtine domače potrebe po moči in energiji moramo zagotoviti doma.
Kako gledate na proizvodnje iz sončne in vetrne energije?
Pomembna je analiza celotnih stroškov električne energije. Pri klasičnih virih je strošek električne energije precej dobro znan, poznamo fiksne in variabilne stroške, med katerimi so pomembni predvsem stroški za gorivo. Pri soncu in vetru variabilnih stroškov skoraj ni, vendar pa poleg znanih fiksnih stroškov ne smemo pozabiti na sistemske stroške. Sistemski stroški obsegajo stroške za vzdrževanje stabilnega omrežja. Zaradi razdrobljene proizvodnje stroški prenosa energije iz sončnih in vetrnih elektrarn v omrežje niso zanemarljivi. Ob tem je za OVE proizvodnjo potrebno zagotoviti tudi rezervno moč. Sistemski stroški pri variabilnih virih energije z večanjem deleža elektrarn v sistemu naraščajo. V mednarodnih strokovnih krogih se tako vedno bolj zavedajo, da je potrebno pri OVE virih, katerih moč ne moremo nadzirati, upoštevati tudi sistemske stroške.
Pričakuje, da bo energetski koncept Slovenije (EKS) preučil vse omenjene vidike?
Skeptičen sem, da bo uspel zajeti širok pogled. Pričakujem, da bo enakovredno primerjal vse relevantne proizvodne energetske vire v Sloveniji. In da bo na osnovi pregleda dejstev o potencialih, stroških in vplivih posameznih tehnologij postavil ključna izhodišča. Ko gledamo Evropo, z lahkoto razberemo, kaj stroškovno ali prostorsko pomeni en proizvodni vir, kaj drugi. V Sloveniji pa se debate o nacionalnem programu zreducirajo na debate o lokalnih razvojnih načrtih, na en ali par projektov. Odgovornost v energetiki imamo razdrobljeno. Pričakujem, da bo EKS omogočil platformo za resen dialog o prenosu, distribuciji, proizvodnji, trgovanju in o shemah subvencij v OVE. V modernem svetu, ko je od elektrike odvisno toliko segmentov naše družbe, lahko rešitve v enem izmed segmentov vplivajo na konkurenčnost in uspešnost celote. Zato se energetike ne sme obravnavati zgolj kot le še eno naložbo več. Nekatere evropske države imajo celo samostojna ministrstva, ki so odgovorna za energetiko in podnebne spremembe. Večina emisij namreč še vedno pride iz energetike. Če želimo doseči velik cilj za človeštvo, brezogljično družbo, moramo kot prvi korak dekarbonizirati proizvodnjo energije, a pri tem ne smemo pozabiti na zanesljivost in konkurenčnost.
