Tiskane izdaje
Zdravstveni svet je pripravil seznam novosti, ki bi jih v prihodnjem letu oziroma čim prej veljalo umestiti v nabor obstoječih zdravstvenih programov.
Toda usoda desetih projektov v skupni vrednosti približno osem milijonov evrov je odvisna od odgovora na vprašanje, kdaj se bo ne le našemu zdravstvu, ampak slovenski entiteti nasploh uspelo izviti iz finančno-kriznega primeža.
Če bi se poigrali z zdravstveno resničnostjo, bi vsaj polovico tega zneska lahko hitro našli.
V referendumskem denarju, denimo. Poglejmo najnovejšo pobudo za referendum, ki bo (če bo) spraševal slovenstvo, ali se strinja z uveljavitvijo zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstveni dejavnosti.
Koliko ljudi bo v resnici poznalo podrobnosti teh sprememb, ki prinašajo združitev zavodov za zdravstveno varstvo z inštitutom za varovanje zdravja, koliko jih bo prepoznalo interese, skrite v ozadju?
Odgovor je jasen. Še bolj jasno pa je, da referendumsko iskanje pravice, ki bo pogoltnilo težke milijone evrov, ni pravi pristop za urejanje razmer v zdravstvu. Zlasti ne v razmerah, ko sistemski prognostiki povsem nedvoumno napovedujejo, da bo naš zdravstveni sistem zaradi dolgotrajnega finančnega krča, ki se še krepi, najkasneje v pol leta kolabiral. In kaj potem?
Zapovedani urgentni finančni rezi, v katere je bil prisiljen ljubljanski Univerzitetni klinični center, kažejo, da minimum rezerve še obstaja, a je tako malenkosten, da si od varčevanj kaj kmalu ne bo mogoče obetati nič drugega kot slabšo varnost bolnikov in podaljševanje čakalnih dob.
Ne nazadnje tudi zato, ker obstoječi sistem financiranja očitno predstavlja konkretno razvojno oviro sistemu, ki mu v skrbi za bolnike zmanjkuje sape.
Samo v UKC Ljubljana imajo za 18,5 milijona evrov podcenjenih in neplačanih zdravstvenih programov. Na tamkajšnjem inštitutu za medicinsko rehabilitacijo opozarjajo, da dodatno zmanjševanje stroškov za material ni mogoče, saj je racionalizacija že zdaj »maksimalna, če želimo zagotoviti primerno oskrbo bolnikom«.
ZZZS ortopedski kliniki za tumorsko endoprotezo, ki UKC stane 21.146 evrov, plača le 7905 evrov. In takih primerov je veliko. Preveč.
Zdravstveni svet je v teh dneh sprožil nekaj, čemur so se doslej vsi v zdravstvu na daleč izogibali. Člani sveta so s prstom pokazali na nedopustne cene materiala, ki ga, denimo, kirurgi pri operacijah »vgradijo« v pacientovo telo. Vse te sofisticirane zadeve pri nas stanejo tudi nekajkrat več kot v drugih razvitih evropskih državah. Tu je veliko povsem neupravičenih rezerv, ki jih je treba preusmeriti neposredno v zdravstvo.
Zato, da bo to lahko še naprej nemoteno delovalo. Zato, da se čakalne dobe ne bodo začele spet nedopustno podaljševati. In predvsem zato, ker posamezni nabavniki v zdravstveni sferi nimajo prav nobene pravice, da bi njihove »medene roke« (pre)usmerjale krmilo našega zdravstva.
