Dobra oprema je gozdarjem olajšala delo

Šimen Drašler je zadnjih 15 let zaposlen v podjetju Gozd Ljubljana, kjer opravlja vsa gozdarska dela od gojitvenih do sečnje dreves, kar je njegova glavna delovna naloga. Njegov rajon – s čimer poimenuje gozdove, za katere skrbi – se razteza med Verdom, Logatcem in Borovnico. Skupaj je to dva tisoč hektarov gozda.

Delo v gozdu se je med njegovo poklicno kariero zelo spremenilo. Drašler pravi, da večinoma na bolje, čeprav je vedno več državnega nadzora, kar je po njegovem mnenju slabo. »Vedno več je državnih uslužbencev, ki prihajajo v gozdove kaj nadzorovat.«

Oprema se je izboljšala. »Predvsem motorke so bistveno lažje in bolj priročne, kot so bile, ko sem začel delati v gozdu. Tehnično se je orodje v teh letih zelo izpopolnilo, s čimer je naše delo močno olajšano. Tudi delovna obleka je precej drugačna od tistih, ki smo jih uporabljali pred 15 leti. Včasih smo šli v gozd z navadnimi gojzarji in obleko iz materialov, ki so bili takrat pač na voljo. Vsa oprema je zelo izpopolnjena, celo čelade,« je povedal Drašler, ki največjo prednost dela v gozdu vidi v tem, da je v naravi in da nima nikogar, ki bi mu med delom gledal pod prste. Delovodja na začetku delovnega procesa dodeli delo, ki ga gozdarji potem samostojno opravljajo, dokler ni končano. Konflikti na delovnem mestu so zato redki. »V našem podjetju se med seboj vsi zelo dobro razumemo,« pravi Drašler.

Delo v naravi pa ima tudi negativne plati. Med temi so predvsem vremenske nevšečnosti; najbolj neprijetno je delo v hudem mrazu, dežju ali močnem sneženju. Zaradi velikih fizičnih naporov je delo gozdarja še vedno izrazito moško delo. Pomembna je precejšnja fizična moč. Drašler pravi, da je potreboval od tri do pet let, da se je vpeljal v delo in da je imel občutek, da je ustrezno fizično pripravljen. Jasno je, da delo gozdarja ni za šibke, telesno slabo pripravljene ljudi, ki ne marajo velikih telesnih naporov in dela na prostem.