In memoriam: Prof. dr. Tea Petrin (1944–2023)
Tea Petrin je bila drobna ženska, nagajivih las, a polna energije in nemira. V osemdesetih letih sem jo spoznal bolj bežno, saj nisva bila čisto ista generacija mladih profesorjev na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, ona pa se je že tedaj rada potepala po svetu. Potem smo si skupina mladih profesorjev s fakultete v soseščini zgradili hiše in tako sva postala soseda. Zato sem jo v zadnjih letih srečeval kot sosedo, ki se je trudila parkirati avto ter spravljati v red vnukinji in zlasti zelo igrivega kužka. Skoraj nikoli nisva našla časa za daljši klepet, ampak četudi ulica ni najboljše mesto za globoke misli, sva midva vedno na hitro rekla kaj pametnega: o fakulteti, državi, politiki in seveda tudi o gospodarstvu. Običajno sem ji moral povedati, kaj sem nazadnje napisal, katere govorice sem prestregel. Če bi naju kdo opazoval od daleč, bi pač rekel: govorita o vremenu, otrocih, hišnih ljubljenčkih. Ampak midva sva v resnici bila bistveno bolj resna.
To, da so bili dogodki osamosvajanja konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let v Sloveniji pomembni, ni treba posebej poudarjati. S takimi dogodki se vedno povezujejo imena posameznikov. Tako sem pred časom pisal o osamosvojiteljih. Hotel sem opozoriti, da je osamosvajanje slovenske države teklo tudi v gospodarstvu. Nova ustava in desetdnevna vojna sta slovensko družbo spremenili formalno. Ampak hkrati je tekel prav revolucionaren prehod iz samoupravnega – recimo lahko tudi socialističnega – gospodarstva in družbe v kapitalistična. Danes smo kar pozabili, da je že konec osemdesetih let pri nas nastajal nov gospodarski red s spremembami v obrti in rojevanjem majhnih podjetij, tako da smo v politično in pravno osamosvajanje vstopili že skoraj z novim, v privatno lastnino in trg usmerjenim gospodarstvom. Ta transformacija slovenskega gospodarstva je ustvarila podlago za demokratično prenovo slovenske družbe.
Zakaj sem to zapisal? Tea seveda ne more potrditi, ampak prav o tej vsebini sva se nazadnje malo obširneje pogovarjala na parkirišču pred našimi garažami, na kraju, kjer sva pogosto poklepetala kot soseda. In sva se zelo strinjala. Toda za ta proces je prof. Tea Petrin še pomembnejša, kot sledi iz zapisanih misli. Z možem, znanim slovenskim ekonomistom in profesorjem dr. Alešem Vahčičem, sta namreč konec osemdesetih napisala članek, iz katerega smo tedaj mlajši malikovalci podjetništva širili zanimivo misel o tako imenovani »črni luknji socialističnih gospodarstev«. Ta naj bi kazala na značilnost tedanjih socialističnih gospodarstev in s tem tudi slovenskega ter jugoslovanskega, da imajo socialistična gospodarstva daleč premajhen delež majhnih podjetij, da je to eden pomembnejših razlogov, zakaj so ta gospodarstva manj učinkovita, in da je zato treba pospeševati podjetništvo. To idejo smo širili v predavalnicah med študenti, na seminarjih med nadobudnimi podjetniki in s to idejo smo odhajali po znanje v ZDA in Veliko Britanijo. Vem, da bi se Tea strinjala, ko danes trdim, da današnje najbolj žlahtno podjetništvo v Sloveniji izvira iz tega gibanja, pa čeprav podjetniki niso nikoli slišali za prof. Petrin in »črno luknjo«. Zato bi si tudi Tea zaslužila spomenik kot kakšen naš vojskovodja iz devetdesetih, in sicer ne glede na to, ali je pravi avtor te ideje Tea ali Aleš: vse ostane v družini!
Pravzaprav se tak dosežek le malokrat posreči univerzitetnim profesorjem, še posebej takim, kot je bila prof. Petrin. Tea je bila nemiren duh. Res je bila celotno življenje povezana z Ekonomsko fakulteto v Ljubljani, a njen nemirni duh jo je vsak dan sproti nosil v svet. Tako je leta 1969 diplomirala na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, leta 1981 je tam tudi doktorirala. Leta 2014 ji je bil podeljen naslov zaslužne profesorice Univerze v Ljubljani. Na fakulteti je leta 1991 organizirala podiplomski program podjetništva in bila pobudnica organiziranja katedre za podjetništvo. Objavljala je raziskovalna in strokovna dela ter bila mentorica številnim študentom od diplomske do doktorske ravni.
Vmes je pogosto tudi nismo mogli srečati na fakulteti. Že magistrirala je v ZDA, sodelovala je pri projektih Organizacije Združenih narodov za gospodarski razvoj, Mednarodne banke za obnovo in razvoj, Svetovne banke in Organizacije za prehrano in kmetijstvo pri OZN. Predavala je v tujini. Ampak svoje izzive je iskala tudi kot ministrica za gospodarstvo Republike Slovenije (1999–2000, 2000–2004) in veleposlanica Republike Slovenije na Nizozemskem (2004–2008), kar je bilo celo za nas, ki smo jo poznali, majhno presenečenje. Če ni šla sama v tujino, pa je bila njena hiša v Ljubljani pogosto polna gostov iz tujine. Morala je biti v svetu, moral se je slišati njen glas, morala je slišati glas drugih, morala je menjati okolje.
Zato sem ji zadnjič v žalno knjigo tudi zapisal, da bo živela, dokler bomo živeli njeni številni prijatelji, sodelavci in znanci s svojimi spomini.
