Kako iz začaranega kroga »zašolanih« mladih ljudi?

Povpraševanje podjetij po delavcih, proizvodnih in strokovnjakih, vse večje, hkrati pa imamo veliko, predvsem družboslovno izobraženih mladih ljudi, ki so težko ali skoraj nezaposljivi. O tem, kako na te probleme gleda in kje vidi rešitve, smo se pogovarjali z Alenko Blazinšek Domenis, strokovno vodjo Zavoda Nefiks.

Kakšne so izkušnje Zavoda Nefiks: ali imamo v Sloveniji veliko preveč družboslovcev in sploh preveč zgolj humanistično izobraženih mladih ljudi? Ali je to za nekaj tisoč »napačno« izobraženih ljudi v zadnjem desetletju?

Dejstvo je, ​da smo se znašli v strukturnem neskladju in da se morajo številni »zašolani« (kot bi rekla dr. Ana Kranjc) kadri znajti po svoje. To sicer ne pomeni, da zanje ni delovnih mest, toda redko v lastni stroki. Prav tako so delovna mesta, ki jih opravljajo, manj cenjena, slabše plačana, delajo v slabših delovnih pogojih pa tudi na delovnih mestih, ki so rangirana nižje od njihove izobrazbe. Po drugi strani pa utrujeni od nenehnega iskanja sprejmejo pač to, kar jim je dostopno.

Teh mladih je zelo veliko, žal pa ni dostopnih statistik, saj so aktivni in zato kljub vsemu zaposleni, sistem pa jih ne zaznava več kot (brezposelne) težavne, sami pa imajo s svojim položajem kar veliko težav. Res je, veliko se govori, da se bomo morali vsi navaditi na fleksibilno zaposlovanje, a banke, ki bi mladim s stanovanjskimi posojili lahko omogočile višjo stopnjo avtonomnosti, pač nimajo nikakršnega razumevanja za to.

Kako na Zavodu Nefiks sledite tem trendom in problemom, kaj kaže vaš indeks Nefliks?

Vpisi v Nefiks kažejo, da mladi, ki imajo kompetence s tehničnih področij, uspešneje vstopajo na trg dela, saj te kompetence lahko izkoristijo na različnih delovnih mestih. Kot odgovor na to težavo mladih smo s projektom Nefiks zaposlitvene rešitve, ki jih sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada, mladim omogočili brezplačno usposabljanje na področju excela in postavljanja enostavnih spletnih strani. To sta kompetenci, ki jim puščata vsaj priprta vrata na trg zaposlovanja. Odločevalce in javnost se trudimo opozarjati, da ti problemi kljub gospodarski rasti še niso odpravljeni.

Kaj zavod Nefiks ponuja brezposelnim mladim: kakšne projekte, tečaje, dodatna izobraževanje, delavnice? Kako to deluje, kje to izvajate, kakšen je odziv?

Za brezposlene mlade, poleg indeksa Nefiks, ki pomaga pri načrtovanju kariere in beleži kompetence, ponujamo še druge: Nefiks zaposlitvene rešitve za mlade, ki zaposlitev raje iščejo v družbi, saj udeležba v projektu pomeni obiskovanje delavnic vsaj dvakrat na teden, opravi pa se tudi projekt z delodajalci; klubi Kolegice so namenjeni mladim iskalkam zaposlitve, ki skupaj z mentorico opravijo projekt, ki je za obe nekakšen izziv in tako vzpostavljata možnosti za zaposlitev; Jezikovni klubi mladim omogočijo, da krepijo kompetenco konverzacije v tujih jezikih in posledično lažje iščejo priložnosti v širšem okolju.

Vsi naši projekti so zasnovani na aktivni participaciji, torej udeleženci sami vplivajo na potek in vsebino aktivnosti, z našo pomočjo pa se od časa do časa lahko preizkusijo v vlogi organizatorjev, predavateljev, vodij določenih sklopov projektov – s tem prevzemajo odgovornost, krepijo kompetence in na podlagi izkazanih kompetenc širijo socialno mrežo. Odzivi so večinoma dobri, je pa res, da niso vsi pripravljeni na takšno intenzivno vrsto sodelovanja. ​

Ali delujete in kako po celi državi? Ali imate kakšne izkušnje, kako se s temi problemi spopadajo drugod po svetu?

​Delujemo po vsej državi, res pa je, da ne ves čas, saj naše aktivnosti izvajamo tam, kjer med mladimi naletimo na največ potreb. Ker so težave mladih v vsaki državi nekoliko specifične, težko neposredno prenašamo vzorce iz drugih držav, saj imamo pri nas recimo študentsko delo, ki ga drugod v takšni obliki ni, kar je včasih dobro, saj si mladi lahko pridobivajo izkušnje, drugič pa slabo, saj se jim po preteku študentskega statusa ta vrata zaprejo. Še več: njihova potencialna delovna mesta zasedajo cenejši študentje. Prav tako se pri nas mladi doštudirajo pozneje kot v drugih državah, zato imamo specifiko, ko mlade iskalce prve zaposlitve obravnavamo do 29. leta, medtem ko je v večini držav ta meja nižja, 24 ali 25 let. Prav tako je z volonterskimi pripravništvi, ki so v državah, kjer mladi sicer težko vzpostavijo stik s trgom dela,​ dobrodošla, pri nas pa večkrat mejijo na izkoriščanje.

Ali so tovrstni mladi dovolj zainteresirani za pridobivanje različnih dodatnih veščin in kompetenc, so dovolj vztrajni, prepoznavajo v tem smisel in dodatno vrednost, ali se za ta krog nabora novih »izkušenj« prehitro »utrudijo«, ker pač vedno ne zagotavljajo takojšnjih rešitev?

Tako kot druge starostne skupine so tudi mladi zelo različni. Predvsem ostanejo motivirani, kadar v naših aktivnostih najdejo smisel. Če vidijo, da dobijo možnost vstopanja v okolja, kamor sami sicer ne bi mogli, če lahko krepijo kompetence, ki jih sicer ne bi mogli. Izkazalo pa se je tudi, da je veliko odvisno od tega, v kakšno skupino »padejo«. Udeleženci včasih drug drugega motivirajo, včasih pa ne. Res pa je, da intenzivne aktivnosti, kakršne izvajamo pri nas, lahko trajajo največ tri mesece, in če v tem času mladi ne dobijo zaposlitve, se začno obračati za drugimi načini. Lahko pa se pohvalimo, da je stopnja prehajanja v zaposlitev iz tovrstnih aktivnosti visoka, odvisna pa je seveda tudi od gospodarske rasti – žal pa je res tudi to, da mladi sicer dobijo delo, a žal ne vedno tistega, za katerega so se izobraževali.

Ali je država s podporo takim projektom dovolj odzivna?

Podpora tovrstnim projektom je pomembna, veseli nas, da jo imamo, žal pa so načini izvajanja velikokrat preveč zbirokratizirani in premalo individualni, torej takšni, ki bi nam omogočali še učinkovitejše delo z mladimi. Prav tako se začenjajo pojavljati druge potrebe: mladi ne potrebujejo več toliko pomoči pri iskanju katerekoli zaposlitve, ampak pri pomoči, da najdejo ustrezno zaposlitev, za to pa bi bila potrebna ustrezna karierna usmeritev že na nižjih ravneh. Le tako bi mladi lahko ustrezneje načrtovali svoj karierni razvoj, saj je izobraževalna ponudba zares pestra, žal pa ni vsa enako kakovostna ali primerna za vse. Če smo pripravljeni tako visoka finančna sredstva vlagati v formalno izobraževanje mladih, bi bilo več kot smiselno vlagati nekaj tudi v karierno svetovanje – tako bi vsi bili učinkovitejši, odločitev za študij pa ne bi bila tako velik stres, kot danes za marsikoga je.