Selitev iz Slovenije v zadnjih letih ni več nič nenavadnega. Samo v letu 2014 je po podatkih statističnega urada državo – začasno ali za stalno – zapustilo 8129 državljanov, kar pomeni v povprečju 156 na teden. Tri četrtine od njih je nove priložnosti poiskalo v kateri izmed držav EU, vsak četrti v Avstriji, 2400 odseljenih je bilo starih med 25 in 34 let, skoraj 1300 je bilo otrok do 15. leta starosti.
Od približno 2900 odseljenih, za delo sposobnih ljudi (nad 15 let) je bilo slabih 600 brezposelnih. Največ ljudi na tisoč prebivalcev se je izselilo iz Obalno-kraške regije (podatek velja za selitve slovenskih in tujih državljanov iz naše države), in sicer 11,5. Leta 2013 se je iz Slovenije izselilo 7789 državljanov, v prvi polovici lanskega leta pa 3699.
Polovica razmišlja, korak
Vseslovenska raziskava o pričakovanjih, izzivih in skrbeh približno 600 zaposlenih v Sloveniji pred hipotetičnim odhodom v tujino, ki so jo na konferenci o izzivih dela v tujini predstavile Patricija Horvat, Tara Klun in Nežka Sajinčič, študentke magistrskega študija psihologije, je pokazala, da približno polovica ljudi razmišlja o delu v tujini, dejansko pa bi jih bilo zelo verjetno pripravljenih za tri leta oditi za boljšim kruhom 15 odstotkov.
Podobno so poudarjali posamezniki, ki živijo v tujini. Petra, ki tri leta dela v Pragi, je poudarila, da je s selitvijo postala bolj potrpežljiva in samostojna; na začetku, ko nikogar ne poznaš, se moraš znajti sam, nikogar ni, ki bi ti pomagal. »Prilagoditi se je treba načinu življenja v državi, kamor prideš, tu ni popuščanja, ljudje okoli tebe to pričakujejo,« je povzel Stanislav, ki v Münchnu živi 26 let, in dodal, da se tisti, ki jih na tujem muči domotožje, vsaj malo lahko potolažijo v slovenskih društvih.
Psihologinje Kaja Manca Cerar, Tjaša Erjavec in Maja Podkrajšek pojasnjujejo, da posameznik lahko gre čez več stopenj v prilagajanju na novo okolje. Poimenovale so jih obdobje medenih tednov, ko je odseljeni navdušen nad spremembami v okolju, sledi pa lahko faza šoka. Posameznik je negotov, počuti se osamljeno, strah ga je, začne skrbeti, kaj in kako bo, ali se je odločil prav. Tisti, ki imajo izkušnje s tem, povedo, da na tej točki nekateri obupajo in se vrnejo domov, drugi pa vztrajajo, in pogosto so nov zagon, ki je pomenil odboj od najnižje točke, našli na delovnem mestu. Kot navajajo psihologinje, z upanjem pridejo tudi delovna vnema, prepričanje, da bo uspelo, s tem pa navdušenje in uspeh.
Domotožju se skoraj
Ne glede na vse pa se večina ljudi na tujem ne izogne občutkom domotožja, opozarjajo Cerarjeva, Erjavčeva in Podkrajškova in dodajajo, da ga dobro prenašajo tisti, ki so bolj družabni in prilagodljivi, ki imajo visoko socialno podporo domačih in delodajalca, če so se na odhod v tujino dobro pripravili in imajo veliko informacij o novem okolju, laže pa je tudi tistim, ki imajo dobre prve vtise z življenjem in delom v tujini, ter če pridejo v državo, kjer se kultura bistveno ne razlikuje od njihove.
Čim manj ždenja
Komu bo na službovanju v tujini bolj verjetno uspelo? Psihologinje Meta Jerala, Sara Podgoršek in Melita Toš povzemajo, da je veliko odvisno od posameznikovih osebnostnih lastnosti, kot so družabnost, komunikativnost, samozavestnost, prijaznost, simpatičnost, odprtost, čustvena stabilnost (npr. za lažje soočanje z neprijetnimi situacijami).