Tiskane izdaje
Ko je Boris Bežan leta 1999 diplomiral na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, je odšel na magistrski študij v Barcelono – in se do danes ni vrnil. V Kataloniji si je nabral izkušnje in že pred več kot desetletjem s kolegi odprl svoj, zdaj že priznani arhitekturni biro.
»V Sloveniji takrat ni bilo večjih birojev, ki bi delovali v mednarodnih projektih, jaz pa sem si želel prakso opraviti prav v takšnem, zato sem ostal. Pet let sem delal pri znanem arhitektu, si nabral veliko praktičnega znanja in nato po zmagi na javnem arhitekturnem natečaju s partnerji iz Mehike ustanovil podjetje MX_SI,« je Bežan opisal podjetniške začetke. Uspešno kandidirajo na različnih odprtih mednarodnih natečajih, zato gradbene krize, ki tako kot v Sloveniji tudi v Španiji še kar traja, ne občutijo zelo.
»Med pomembnejšimi projekti, ki sem jih delal, so kulturni center Federica Garcie Lorce v Granadi, muzej Göste Serlachiusa na Finskem ter muzej otroka v Ciudadu de Mexicu. Delal pa sem še za naročnike v Nemčiji, na Nizozemskem, v Sloveniji,« je naštel.
Arhitekturna priznanja
Zbral je tudi že nekaj arhitekturnih priznanj, lani na primer Plečnikovo nagrado za omenjeni projekt na Finskem, predlani nagrado za najboljšo leseno zgradbo v Skandinaviji ter nagrado za najboljši projekt, ki ga je kakšno špansko arhitekturno podjetje dobilo v tujini – da je ta prestižno priznanje, pove podatek, da so jo prejeli iz rok takratnega španskega princa, zdaj kralja.
Sodoben, uspešen arhitekt je po vsej verjetnosti lahko le nekdo, ki dela z vsem srcem pri projektih, v katere verjame. »Pa ne mislim samo na zgradbe, ampak tudi na profesorje, zaposlene v birojih, javnih institucijah itn.,« je opisal sogovornik.
Arhitekte rešuje sposobnost večplastnega razmišljanja
Čeprav so natečaji pomemben del posla, meni, da v državah, kjer arhitekti nimajo dovolj dela, izgubijo smisel: »Tako prispe preveč rešitev, zahteve naročnikov postajajo zaradi tega čedalje večje in lahko govorimo o ožemanju arhitektov, ki so že tako v slabem položaju. Po drugi strani pa je arhitekturni natečaj instrument, ki zagotavlja demokratično naročanje projektov, in nekakšen garant kakovosti projektov za javne zgradbe.«
Zdaj ni dovolj dela za arhitekte v Sloveniji, enako velja tudi za nekatere druge evropske države, konkurenca je huda, rezultat pa so izjemno nizke cene za projektno dokumentacijo in mnogi kolegi se borijo za preživetje – ne le arhitekti, tudi lastniki arhitekturnih birojev, je opisal razmere v panogi Bežan, ki je leta 2008 zmagal na natečaju za prenovo tovarne Rog, a je vse skupaj ostalo samo na papirju.
Bojan Bežan. Foto: osebni arhiv
»Na Finskem so arhitekti dosegli, da ne glede na razmere na trgu lahko zaslužijo minimalno plačo, ki omogoča normalno preživetje ne samo njih, ampak vse družine,« je predstavil rešitev, ki so jo našli na severu Evrope.
V danih razmerah arhitekte nekako rešuje to, da s pridobljenim znanjem lahko razmišljajo večplastno. »Združujemo oblikovanje in tehniko ter koordiniramo kompleksne projekte, s čimer se nam odpira možnost dela tudi pri nearhitekturnih projektih,« je dejal Boris Bežan, ki hoče nadaljevati začrtano pot svojega mednarodnega biroja, o vrnitvi v Slovenijo pa ne razmišlja.
»V Slovenijo bi se vrnil predvsem zaradi družine in prenosa pridobljenega znanja na mlajše generacije,« je dejal arhitekt, ki končuje omenjeni projekt v glavnem mestu Mehike, od novembra pa se bodo s kolegi posvetili Green mobility centru v Oslu, ki jim ga je prav tako uspelo pridobiti na natečaju.
