»To delo mi je bilo pisano v knjigo življenja, ne predstavljam si, da bi moral popravljati avte«, pravi Robert Kuhelj, vodja patronažne službe v Zdravstvenem domu Grosuplje. Moški v prevladujoče ženskem poklicu, ki pa se zato nikoli ni počutil čudno, niti ga nikoli niso čudno gledali njegovi pacienti.
Pravzaprav je že od rane mladosti v ženski družbi. Odraščal je s tremi sestrami, dve sta pristali v medicini. Robert je z eno, ko je še obiskovala srednjo zdravstveno šolo, hodil na prakso in ji cele popoldneve pomagal. Sam se je izšolal za zdravstvenega tehnika in se zaposlil v intenzivni enoti bolnišnice v Novem mestu. Leta 2008, ko je končal še triletno visoko zdravstveno šolo, se je prezaposlil v patronažno službo splošne ambulante Zdravstvenega doma Grosuplje. Letos je diplomirani zdravstvenik postal vodja tamkajšnje patronažne službe.
Timski človek in individualist
Čeprav ima delo na urgenci status »mačo« službe, mu je patronažno delo v marsičem zelo podobno, meni Robert. Je terensko in raznovrstno, oboje mu zelo ustreza. »Rad sem med ljudmi, rad se pošalim, zanimivo je sodelovati z drugimi zdravstvenimi službami. Vedno nekaj novega izveš in se kaj novega naučiš.«
Patronažno delo zahteva sposobnost individualnega in skupinskega delovanja, kar Robertu prav tako leži. »Biti moraš samostojen in strokoven, saj za teboj neposredno ne stoji zdravnik, znati se moraš prilagoditi razmeram na terenu in stati za svojimi odločitvami, ki ne smejo ogrožati pacienta. Po drugi strani se moraš veliko pogovarjati s pacienti, zdravniki in drugimi službami ter sodelovati z drugimi člani patronažne službe.«
48-letnik vodi tim šestih patronažnih sester, pet je diplomiranih medicinskih sester, ena je negovalka. »Nisem tip človeka, ki bi bil diktator, hočem pa, da so pravila jasno vzpostavljena, da se ve, kdo je za kaj odgovoren. Če se jih držimo vsi, ni težav,« nekoliko negotovo oceni svojo vlogo, saj meni, da bi to vprašanje morali postaviti dekletom iz tima.
Služba gre večkrat tudi domov
Patronažna služba skrbi za paciente od nič do sto let starosti, Robert povzame ustaljeno frazo, ki opisuje tudi njegovo delo. To obsega od oskrbe otročnic do preveze ran starostnikov. »Včasih sem bil v dilemi, ali me bodo ženske, ki so pravkar rodile, sprejele enako kot patronažno sestro. Vendar doslej še nobena ni rekla, da bi namesto mene želela žensko. Obravnavajo me po strokovnosti, ne po spolu.«
Kljub temu pa ima nekoliko drugačen pristop od ženskih kolegic, meni. »Na terenu nočem komplicirati. Stvari poskušam poenostaviti, ljudi miriti, ne pa strašiti z nečim, kar predvidevam, da se jim dogaja. Če presodim, da je kaj narobe, jih napotim k zdravniku specialistu, drugače jih raje ne plašim.«
Patronažna služba grosupeljskega zdravstvenega doma pokriva okoli 2500 oskrbovancev. Vsak član tima na dan opravi med deset in 15 obiskov, včasih tudi kakšnega manj. Pri starejših oskrbovancih so pogoste rane na golenih zaradi oslabljenega žilja in srčnega popuščanja, pri nepokretnih še preležanine. Pri otročnicah težav v glavnem ni, novorojenčki pa so najpogosteje nekoliko zlatenični. »Žal vseh ran ne moreš pozdraviti, si pa vesel, če se kakšna zaceli ali če vidiš napredovati otroka, pri katerem si zaznal težave, in materi pravočasno pravilno svetoval.«
Službene misli ob koncu tedna z Robertom pogosto potujejo domov, vendar to nima nič opraviti s spolom in poklicem, temveč je splošno stanje zaposlenega posameznika. »Milijon stvari imaš v glavi. Razmišljaš o zapletenem zdravstvenem stanju pacienta, pri katerem ne veš, kaj se dogaja, in te skrbi zanj. Včasih si nekoliko potrt, drugič tuhtaš, kaj boš naredil v ponedeljek …« A stiske kakor tudi radosti so del vsakega poklica. Robert ima svojega zelo rad.
Tiskane izdaje
