Prepad med mladimi: kreativni in pasivni

Če bodo mladi želeli uspešno krmariti na trgu dela, bodo morali hitro reševati kompleksne težave, kritično razmišljati, biti kreativni, spretni pri komunikaciji in koordinaciji z drugimi, prihodnost leta 2020 slika poročilo Svetovnega gospodarskega foruma. Hitro spreminjajoča se pokrajina jih bo vedno znova silila v razvijanje novih sposobnosti. Morali bodo biti prilagodljivi, vseživljenjski učenci. Smo na tak scenarij pripravljeni?

Vešči v IKT, a neodločni

Kakšne kompetence bodo potrebne v prihodnje, danes v veliki meri diktirajo delodajalci. »Iščejo strokovnost na svojem področju, sposobnost dela pod pritiskom, uporabo časa, timsko delo in uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT),« nekaj primerov, ki so jih s študijo zaznali pri nas, niza Samo Pavlin s katedre za razvoj in menedžment organizacij in človeških virov na Fakulteti za družbene vede (FDV). Z IKT mladi, za razliko od starejših, nimajo težav.

»IKT uporabljajo pri vsakodnevnem družabnem funkcioniranju, tudi učijo se s pomočjo pametnih telefonov, preverjajo informacije,« opaža Pavlin. Ob tem sicer ne skriva bojazni, koliko IKT podpira konceptualno razmišljanje, dojemanje stvarnosti ter razvijanje tihega znanja in čustvene inteligence.

Manj vešči pa so pri osebnih kompetencah, ugotavlja Joan Snyder-Kuhl, ameriška strokovnjakinja, ki že trinajst let aktivno proučuje milenijce in delodajalce.

»Delodajalci danes poudarjajo osebnostne kompetence (personal branding). Ampak mladi ne znajo izbrati pet stvari o sebi in jih predstaviti,« razlaga.

»Na razgovorih mlade pogosto vprašajo 'povejte nekaj o sebi', in se slabo odrežejo. Zato tistim, ki pridejo po nasvet, rečem, naj zapišejo vse, kar mislijo, da je njihova pozitivna lastnost. To naj dajo prebrati petim ljudem, ki jih poznajo. Če jih večina ne vidi tako, kot se vidijo sami, je treba delati na sebi,« razlaga.

»V ZDA mladini manjkata kritično mišljenje in odločanje. Treba jim je pomagati izrisati prihodnost. Ko mi rečejo, da želijo biti blogerji, jih sicer podpiram, a kljub temu vprašam, kako si bodo zagotovili prihodnost z bloganjem naslednjih 15 let,« razlaga Snyder-Kuhlova.

Kompetenc ne razvijamo le s šolanjem

Pavlin pojasnjuje, da lahko kompetence, ki jih mladi potrebujejo, razdelimo v dve skupini: »Poklicne, ki so vezane na področje dela, ki ga bodo opravljali, in na splošne kompetence, ki jih uporabljajo v različnih socialnih okoliščinah.«

Eno glavnih vprašanj pa je, kako pridobivajo ene in druge. V družbi vlada prepričanje, da so te plod skoraj izključno formalnega izobraževalnega sistema, a nanje vplivajo tudi ostali dejavniki, poudarja. »Družinsko ozadje, osebne značilnosti, delovne izkušnje, mednarodne izkušnje,« niza le nekaj primerov.

Ti dejavniki pa ne vplivajo le na stopnjo kompetenc, ampak na celotno zaposlitveno kariero. »Nekateri imajo kljub visokim kompetencam slabo zaposlitev, drugi pa dobro, pa čeprav imajo kompetence slabo razvite,« razlaga Pavlin.

Kaj opaža med študenti? »Da se med seboj vedno bolj razlikujejo,« odvrne. »Eni so zelo inovativni, kreativni, drugi pa pasivni in jih je treba voditi. Na eni strani so taki z visoko razvitimi kompetencami kreativnega razmišljanja in verbalnega izražanja, na drugi pa taki, ki imajo te kompetence slabo razvite. Bolj kot splošen trend me fascinirajo ogromne razlike med študenti,« razlaga Pavlin.

Timsko delo šepa, ne zmoremo delati pod stresom

V Sloveniji smo podobno dobri v kompetencah prihodnosti, kot velja za Evropo, pravi Pavlin. »Mladim manjka profesionalnega znanja, tudi zaradi neujemanja med stopnjo in vrsto izobrazbe ter poklicem, ki ga opravljajo. Manjka jim sposobnost dela pod stresom, na kar bi se izobraževalni sistem lahko odzval, pa se ne. Šepa timsko delo, kar pomeni, da bi se morali naučiti sprejemati mnenje drugih in jim zaupati. Pa tudi pri vzpostavljanju avtoritete pred delodajalcem smo šibki – ne znamo povedati, koliko smo lahko obremenjeni,« niza nekaj težav.

Raziskava PIAAC, Program za mednarodno ocenjevanje kompetenc odraslih, ki je proučevala tudi pismenost in s tem povezane delovne dosežke, je pokazala, da smo slabi v pismenosti. »Kompetence, povezane s pismenostjo, so slabe, kar vpliva na delovne rezultate, saj je pismenost povezana z drugimi kompetencami,« razlaga Pavlin.

Discipliniranje učencev

Ker je veliko kompetenc, ki jih bomo v prihodnje potrebovali, oblikovanih na podlagi potreb delodajalcev, sogovorniki opozarjajo, da je treba pretehtati, ali naj izobraževanje slepo sledi željam.

Antropologinja Anna Kirah navrže paradoks: »Vsi poudarjajo kreativnost. Da želijo kreativne ljudi. Po drugi strani pa prav kreativnost črtajo iz učnih načrtov. Na Norveškem v šolah glasbo in likovno umetnost, ki sta gonilo ustvarjalnosti, nadomeščajo s programiranjem, tehnologijami. Zakaj? Ker gospodarstvo pravi, da potrebujemo več inženirjev, programerjev ipd. Kako lahko potem stremimo h kreativnosti, če se je ne učimo?«

Dejan Verčič s katedre za tržno komuniciranje in odnose z javnostmi na FDV pa nasprotno verjame, da je večina bolj kreativna, kot ji to uspe izraziti.

A se strinja, da je nekaj narobe: »Cel šolski sistem je, podobno kot ostali sistemi, za časom. Še vedno temelji na discipliniranju učencev. V času šolanja, 13 let, te učijo sedeti pri miru. Učijo te biti priden in poslušen.« Meni, da prav to ubija kreativnost.

»Potem prideš v službo, kjer poleg poslušnosti in pridnosti zahtevajo še kreativnost. Kako?« se sprašuje. Razmišlja, da je strukturno šola napačno zastavljena. Opaža tudi, da živimo v sistemu, pa ne samo Slovenija, ampak vsa Evropa, ki je bil narejen za 20. stoletje, in »mladi se danes v resnici zgolj prilagajajo temu okolju«.

Pomembnejša je sposobnost učenja

Kaj manjka mladim? »Manjkajo jim krediti za stanovanja, spodobna začetna delovna mesta in nepremičnine, v katere bi se lahko preselili, in ne veščine ali kompetence. Večina znanj, če smo pošteni, se danes tako hitro spreminja, da karkoli znajo, bodo s tem čez pet let težko živeli,« odvrne Verčič.

Pavlin meni, da se generične kompetence ne spreminjajo tako hitro kot poklicno specifične zaradi narave tehnološkega cikla. In da, kar zadeva kompetence, ves čas kompenziramo: »V čemer smo slabši, kompenziramo s tistim, v čemer smo boljši.«

»Menim, da se na koncu ne boš prodal zaradi papirja in vseh možnih kompetenc, ampak s pojasnilom, kakšen je tvoj domet učenja, delovna etika ter zanimanje za delo in podjetje,« je prepričana Snyder-Kuhlova.

Temu pritrjuje tudi Verčič: »Veliko pomembnejše je, da se zgodaj naučijo – glede na družbeni položaj, ki ga želijo zasesti –, pravilno obnašati in imeti odnos do sebe, službe in družbe. Slovenija ima srečo, da imamo udobno družbeno okolje, kar pomeni, da najboljši ne bežijo stran z enako hitrostjo, kot bežijo iz Hrvaške. Kar ne pomeni, da nimamo težav – najbolj sposobni bodo odšli. Ker pri nas zdravstveni sistem ni urejen tako, da bi lahko mladi zdravniki delali, gredo v Avstrijo. To kaže, da so sposobni, imajo tako znanje kot kompetence ter veščine, vse, kar je treba za dobrega zdravnika, a to uresničujejo drugje.«