Tiskane izdaje
Kakovostna in dostojna delovna mesta bodo eden od poudarkov dela Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) v prihodnje. Tako je ob izvolitvi napovedala nova predsednica Lidija Jerkič. Z njo smo se pogovarjali ob svetovnem dnevu dostojnega dela.
Statistike kažejo, da se zaposlenost v Sloveniji zadnja leta povečuje, a prekarnost ostaja zelo velika. »Res je, da se prekarnost ne zmanjšuje oziroma ne toliko, kot bi si želeli. V enem delu se vendarle zmanjšuje, ker se delodajalci bojijo, da jim bodo določeni kadri odšli, zato jih zaposlujejo, a je vseeno še preveč ljudi v teh oblikah,« je komentirala Lidija Jerkič.
Strah pred prijavami
Kaj lahko sindikati naredijo na tem področju? »En del je zakonodajni okvir. V zakonu o delovnih razmerjih je kar nekaj poglavij, ki se nanašajo na dostojno delo. Instituti, ki so urejeni v zakonodaji, naj bo to za delovno razmerje za določen čas, za skrajšan delovni čas, agencijsko delo, ves čas kličejo po spremembah in regulaciji. In ne samo to. Medtem ko reguliramo ene oblike prekarnega dela, že nastajajo nove. Lahko govorimo o espejih, ekonomsko odvisnih delavcih, zdaj se je zelo prikrito začelo pojavljati prekarno delo v obliki najemanja storitev. Pojavljajo se že celo podjetja, ki parcelirajo proizvodnjo in jo oddajajo ali prodajajo izvajalcem. Imamo delovna razmerja v obliki platform, kot je, recimo, Uber,« je naštela nova predsednica ZSSS in dodala, da morajo pozornost usmeriti v to, da se te vrste delovnih razmerij, ki so pri nas včasih še novost, regulirajo in umestijo v zakonodajni okvir.
»Drugo je del, ki se nanaša na zaznavanje teh oblik dela. Nekatere se nam zdijo vedno bolj normalne – da ljudje delajo po 16 ur na dan, da delajo ob vikendih, nedeljah in praznikih, normalno je, če nimajo zasebnega življenja, če imajo službene mobilne telefone vklopljene 24 ur na dan, če ob dveh zjutraj odgovarjajo na elektronsko pošto,« je opozorila Lidija Jerkič.
Lidija Jerkič Foto: Mavric Pivk/Delo
Pri tem se ji zdi pomembno tako ozaveščanje kot na drugi strani prijavljanje. »Pri prijavljanju smo vsi skupaj precej šibki. Dostikrat se srečujem z ljudmi, ki so ogorčeni nad tem, kar se dogaja in za kar so po njihovem prepričanju krivi država, sindikati in sploh vsi. Ko vprašam, ali lahko dobim konkreten podatek in ali lahko naredimo prijavo na inšpekcijo, pa odgovorijo, da to pa ne, ker 'če se bo videlo, da sem bil to jaz, bo ta človek ostal brez službe'.« Skratka, imamo kar velike težave tudi z izvajanjem tistega, kar je v zakonu. Ni dovolj samo ugotavljati, kaj ni v skladu z zakonodajo, ampak je treba tudi nekaj narediti in vztrajati, da se preganja. Marsikaj vemo, pa se nič ne premakne v smer, da bi to preprečili,« meni vodja največje sindikalne organizacije pri nas.
Problem velike, a izolirane množice
Poznavalci enega od vzrokov za upad članstva v sindikatih vidijo tudi v tem, da se prekarni delavci večinoma ne prepoznajo v njih oziroma da je prekariat ena množica, ki se praviloma ne združuje v sindikate. »Problem te množice ljudi je, da je zelo izolirana. Ni skoncentrirana. Lažje je organizirati sindikat v podjetju, kjer je 300 ali 400 zaposlenih, ki so osem ur na istem delovnem mestu. Prekarni delavci pa so razdrobljeni, delajo vsak svoje delo na različnih področjih in zelo individualno.«
V okviru ZSSS obstaja sindikat prekarnih delavcev, ki ga vodi Marko Funkl. »Tudi sam je začel kot prekarni delavec – prevajalec, kar je tipično prekarno delo. Sto prevajalcev dela na sto različnih lokacijah, sto različnih del, ne poznajo se med seboj. Čeprav vedo, da so izkoriščani, jim manjka naslednji korak, da nekam stopijo, rečejo, da imajo tega dovolj, in predlagajo, da se med seboj poiščejo. Hkrati so ti ljudje preobremenjeni. Tragedija je prav to, da večina prekarnih delavcev toliko dela, da lahko preživi, da na koncu nima časa iskati stikov, da bi se organizirali,« je dejala Lidija Jerkič.
Obdobja prilagajanja
Ugotavlja, da je prekariat vendarle novejši pojav, ki ni star 40 ali 50 let, kot so klasična delovna razmerja. »Vedno v zgodovini je potrebno neko obdobje, da se prilagajamo in da odreagiramo. In vedno več ljudi išče rešitve, kaj narediti s prekarnimi oblikami. Bojim se, da bodo do takrat, ko bomo našli rešitve v enem delu, šle druge oblike zaposlovanja tako daleč, da bomo tam morali iskati odgovore. Na primer pri platformah, kjer imate, denimo, delodajalca, ki nima zaposlenih. To nam je zdaj še tuje, prihaja pa z bliskovito naglico. Tako kot največja platforma za oddajanje stanovanj Airbnb, ki nima v lasti nobene nepremičnine. Izzivov je veliko,« je prepričana sogovornica, ki pa hkrati opozarja, da so sindikati institucija, ki lahko ugotavlja, da se nekaj dogaja, išče rešitve in predlaga, kako bi se lahko kaj spremenilo oziroma uredilo. Tista, ki ureja, pa je država.
»A izkušnje kažejo, da je država precej časa gluha. Tudi pri agencijskih delavcih pet, šest ali celo sedem let ni bilo nobenega posluha, da bi se karkoli urejalo, kot da ne obstajajo. Mi smo tisti, ki prvi zaznamo stvari. Zdi se mi, da smo naredili več, kot se nam prizna.«
