Tiskane izdaje
Podjetje za ketering Vivo je bilo že tretjič prepoznano kot najboljši zaposlovalec v svoji kategoriji Zlate niti, velja pa tudi za valilnico kadrov v dejavnosti. Njegove vrednote so že 20 let enake: prvi so kadri in timski duh. Ker je v gostinstvu pomanjkanje delavcev še posebej pereče, je na mestu vprašanje, ali tudi odlični zaposlovalci potrebujejo pomoč kadrovskih agencij in agencijskih delavcev.
Kot je na nedavnem omizju povedala direktorica Viva Jerneja Kamnikar, se podjetje srečuje z več kadrovskimi izzivi. Najprej: kako motivirati dijake in študente, da bodo v tem delu prepoznali svojo prihodnost. To je pravzaprav slovenski problem, povezan z zakonodajo in stanjem v zaposlovanju. »Ker je naše delo projektno, imamo težave pri rednih zaposlitvah. Mladi danes nočejo biti redno zaposleni, delo za nedoločen čas ni več prednost, vrednote so se spremenile.« opaža Kamnikarjeva.
Učni programi po meri velikih
V tekmi za kadre slovenska gostinska podjetja ne morejo konkurirati turistično razvitim Italiji, Avstriji, Nemčiji, skandinavskim državam. Kot pravi direktorica Viva, nam tujci speljejo skoraj vse perspektivne višješolske gostince. V Sloveniji nimamo velikih verig, naši učni programi pa so naravnani na Evropo, kjer so drugačne okoliščine, več svobode, pa tudi višje plače. Ubadamo se s problemom, kako obdržati perspektivne kadre, jim ponuditi vizijo, razvoj.
Naslednja težava je, da v Vivu delajo izključno v timih, kar pomeni, da mora biti delavec ne samo strokovno podkovan, ampak tudi izrazito timski igralec. In ker je ketering posel, ki se opravlja ponavadi ponoči in čez vikende, marsikoga odvrne tudi delovnik, posebej, ko si ustvarijo družine. Zato se v podjetju ukvarjajo z motivacijo zaposlenih, veliko se pogovarjajo ne le z zaposlenimi, ampak s celotno družino. Mladi k njim pridejo po znanje, ostanejo pa samo, če se dobro počutijo.
In nenazadnje: Na splošno v gostinstvu manjka ljudi za pripravo hrane in pijače, še bolj pereče pa je pomanjkanje pomožnega osebja za predpripravljalna dela. Kadri, ki jih na prizorišču ni videti, a so za dobro izpeljano storitev ključnega pomena – tako njihova osebnost, odnos do dela in tudi strokovnost. Tega kadra Slovenija v tem trenutku praktično nima več. »Kot predavateljica na višjih šolah pogosto sedim pred sto, dvesto študenti, med odmorom pa sem na telefonu v pogovoru z uradom za uvoz kadrov. Ker moramo ta profil uvažati. To je težka pot.«
Gostinstvo kot odskočna deska
Prazna mesta zapolnijo kandidati iz BiH in Makedonije, ki pridejo v Slovenijo za boljšim zaslužkom. Večina jih ima izobrazbo povsem drugih smeri, gostinstvo jim je le kanal, da se naučijo jezika, spoznajo deželo, čez čas pripeljejo sem tudi družino, stkejo socialno mrežo in čez čas napredujejo bodisi v svojem poklicu ali znotraj gostinskega podjetja.
Tudi plače v gostinstvu niso motiv, ki bi pritegnil ambiciozne delavce. »Plače res niso visoke,« pritrdi sogovornica. »Posameznik si izračuna, koliko najmanj ali največ je pripravljen delati, da ne izgubi socialnih bonitet ali da ne pade v višji dohodninski razred. Delodajalci, ki delamo projektno, imamo zato dodatno težavo, saj zelo težko učinkovito načrtujemo obseg dela na mesečni in letni ravni.«
Sicer pa Kamnikarjeva podpira zaposlovanje prek agencije, predvsem za podjetja, ki delajo projektno, pa se ji zdi bolj smiselno najeti kader, ki ima odprt s.p..
