Tiskane izdaje
Točno to so izzivi, s katerimi se srečujejo mnogi mladi pred izbiro poklica; predvsem tisti, ki stopijo iz okvira pričakovanega. Saj veste: zdravnikova hči mora na priznano gimnazijo, odvetnikova na pravni faks, odličnjakinje je »škoda« za srednjo elektro in v tem smislu naprej.
Ne govorim na pamet – tudi sama sem obiskovala srednjo računalniško šolo in sem na lastni koži izkusila vsaj nekaj od teh stereotipov. Da punce nismo za tehniko, da moramo odličnjaki(nje) na gimnazije, da smo starejši pametnejši od mladih in da morajo zato mladi (po možnosti brezpogojno) poslušati njihove nasvete, da nas bo prijateljica zapustila, če ne bomo šle na isto šolo ... – vse to so stereotipi.
Danes delam predvsem z dvema skupinama žensk:
1. Z mladimi z netehničnimi poklici po končanem faksu in po tem, ko so že kakšno leto, dve ali več brezposelni.
2. Z ženskami, največkrat netehničnih strok, ki so na dokaj dobrih položajih v različnih (običajno profitnih) organizacijah in temu ustrezno plačane, a so nezadovoljne s tem, kar delajo.
Skupni imenovalec obojim je velikokrat – napačna izbira poklica. Kako torej izbrati prav?
Nekaj misli za starše hčera:
– Pozabite svoje neizživete sanje in jih ne projecirajte na svojo hčerko. Živite tukaj in zdaj, njej pa prisluhnite.
– Dokončanje prestižne gimnazije ali fakultete še ni jamstvo, da bo dobila delo. Je (lahko eden od) pogoj(ev), ampak le ob predpostavki, da si srčno želi opravljati to delo. In še to: zadnji trendi kažejo, da so zaposlitve s tehnično izobrazbo bistveno bolj dosegljive kot ostale. Če si vaša hči torej želi iti na tehniko – bravo!
Natalie C. Postružnik Foto: osebni arhiv
– Podprite svojo mladostnico, razumite in spoštujte njeno odločitev. Ni konca sveta, tudi če se zmoti. Podprite jo tudi v tem primeru. Ima pravico do učenja na (lastnih, čeprav bolečih) napakah.– Razumite, da mora biti vaša mladostnica zelo pogumna, da sledi lastni poti, sploh če se razlikuje od vaše slike o tem, kaj naj bi postala. Bodite ponosni na to ter ji to tudi povejte in pokažite.
– Mogoče je, da veste, kaj je zanjo najboljše. Lahko pa se motite. Kako boste živeli s tem čez 20 ali 30 let?
Nekaj misli za dekleta:
– Razmisli, ali je nek poklic pravi zate. Ali resnično uživaš v njem? Ali v svojem prostem času o teh stvareh brskaš po spletu? Ali slediš kakšni znani youtuberki s tega področja? Ali si – ko zapreš oči – predstavljaš, da to počneš kot mama ali žena ali poslovna dama?
– Tvoja prijateljica, če je prava, te bo pri tvoji izbiri za tehniko (ali kar koli si resnično želiš) podprla. Ne bo te čustveno izsiljevala ali te ovirala, zasliševala.
– Isto velja za starše. Ko bodo videli žar in iskrico v tvojih očeh, bodo vedeli, da je to to. Prav je, da se z njimi posvetuješ, mogoče odprejo kakšno možnost, ki je ti še ne poznaš. A odločitev je nenazadnje tvoja.
– Če boš kdaj slišala stavek: pojdi na gimnazijo, predobre ocene imaš za elektro, gradbeno, računalništvo, strojno ... (vstavi po izbiri), vedi: to ti bo pri doseganju tvojih sanj samo pomagalo. Če si predstavljaš sebe v mednarodnem timu vrhunskih biokemikov, pač pojdi študirat to. Če se vidiš kot zagrizena programerka, ki rešuje izzive 22. stoletja, ali pa kot projektantka novih rešitev prometnih izzivov – super izbira. Ali kot karkoli si se že naslikala v prihodnosti. Vse je prav – ker je prav točno zate.
– Ali meniš, da te bo okolje (slabši rezultati sošolcev ipd.) pri tem oviralo? Ne bo. Če si resnično nekaj želiš, sledi temu. In pravilu 10.000, ki pravi, da ob nadarjenosti in želji potrebuješ tudi voljo, vztrajnost. Tistih 10.000 ur več, kot jih vložijo drugi. Da, sanje so pomembne. A ležanje na postelji te ne bo pripeljalo do njih. Oddelaj jih in jih zaživi.
– Tudi če ti sprva ne uspe, je to v redu. V Sloveniji vse preveč tragično jemljemo neuspeh. Poglej koncept Joseja Moralesa Fear & Fail. Iz česa se bomo pa kaj naučili, če ne iz svojih padcev?
»Moderni« človek v svojem življenju zamenja štiri poklice in vsaj sedem služb. Dovolj priložnosti, da postaneš, kar si resnično želiš in ne kar od tebe pričakujejo drugi.
