Tiskane izdaje
Slovenija je lani imela najvišjo stopnjo rasti kmetijske proizvodnje v EU, nova podjetja se pojavljajo hitreje, kot izginjajo stara, število zaposlenih v panogi se je stabiliziralo, izvoz raste, potrošnja v državi se povečuje, je Židan povzel razmere. A te v podjetjih, ki jih vsakodnevno živijo in se spopadajo z njimi, ne ocenjujejo tako zelo optimistično.
Po besedah Tatjane Zagorc, direktorice zbornice kmetijskih in živilskih podjetjih, je marsikaj na papirju napisano in urejeno (plačilni roki), a je v praksi treba še marsikaj izpeljati. Z ukrepi iz novega programa razvoja podeželja se živilcem zmanjšuje konkurenčnost, tudi sivi trg je področje, kjer zelo počasi odstiramo tančice, je med drugim naštevala Zagorčeva.
S predstavitvijo podatkov iz analize poslovanja živilske industrije v zadnjem letu pa je bil zelo konkreten agrarni ekonomist Aleš Kuhar: na gibanje cen v prehranski verigi so precej vplivale uvozne cene, medtem ko domače proizvajalčeve cene ne vplivajo bistveno na drobnoprodajne cene; proizvajalčeve cene so na ravni tistih iz leta 2007, na prodajni polici so realno za deset odstotkov višje, uvozna cena pa je višja za 17 odstotkov. Ta razlika je po Kuharjevo tudi »motivacija za fitnes oz. za kreativnost v verigi«.
Spremembe zaradi
Na drugi strani se je povečal uvoz predelanega sadja in zelenjave, kar je pripisati tudi spremembam v lastništvu slovenskih predelovalnih obratov (Fructal je v srbskih rokah). Za 6 odstotkov večji je bil tudi uvoz mesa in izdelkov, pri tem je Kuhar omenil izjemno povečan uvoz zamrznjene svinjine iz Hrvaške. Prav tako se je močno povečal uvoz piva: iz Hrvaške za 150 odstotkov, Italije za 90 odstotkov, Češke za 80 odstotkov. Tudi za te podatke pravi, da jih je mogoče povezati s tujim lastništvom naših podjetij.
Živilskopredelovalna industrija stagnira v primerjavi z ostalo predelovalno dejavnostjo, ugotavlja Kuhar. Sicer pa, da je bilo leto 2014 stabilna zgodba, zaznamovana s posledicami ruskega embarga. To leto pa bo zaznamovano z ukinitvijo mlečnih kvot v EU in novim programskim obdobjem skupne kmetijske politike, pri kateri nas, kot pravi, morajo zanimati učinki te politike, ki »ne sme biti socialna politika za kmetijstvo«. Za živilce so v tem programu pomembne podpore naložbam s 30- do 50-odstotnim sofinanciranjem in dodatki za ekologijo in okolje ter tistimi za evropsko inovacijsko partnerstvo. Svojo priložnost pa lahko iščejo tudi v promocijskih shemah kakovosti.
O lastniških spremembah v slovenski prehranski verigi pa je dejal, da ni več heca in ni več lokalnih zgodb, saj je tudi hrana postala biznis. Slovenija je po njegovem tu šla v napačno smer. »Borimo se za nedosegljive cilje. Vprašanje zdaj je, ali smo že zreli za preobrat in ali še imamo energijo za novo razvojno paradigmo. Potrebujemo strateški razmislek in oblikovanje kolektivne vizije, ampak ali to sploh še znamo, se je vprašal Kuhar.
Da je Slovenija na tem področju izgubila desetletje in da je bilo premalo razumevanja za specifičnost tega sektorja, kjer bi država morala videti enega svojih nacionalnih interesov, je zaradi »napačnega razumevanja privatizacije« prepričan tudi ekonomist Bogomir Kovač. Zato bi vlada ali GZS morali začeti vleči prave poteze, pravi, saj »ne moremo dopustiti, da gredo stvari svojo pot«.
O razmerah v agroživilstvu in pretresih, ki jih doživlja zaradi sprememb v lastništvu, so govorili tudi na popoldanski okrogli mizi, na kateri je s predstavitvijo razmer na Hrvaškem sodeloval Goran Buturac iz zagrebškega Ekonomskega inštituta. Na eno ključnih vprašanj, kaj delajo pri njih drugače kot pri nas, da imajo vendarle nekaj ključnih prehranskih igralcev, ki prevzemajo pobudo v regiji (in kupujejo slovenska podjetja), in ali jim to uspeva s podporo države, gost ni dal jasnega odgovora.
