Ekološka, vsestranska, koristna ... idealna

Kako industrijska konoplja prispeva k oživljanju shiranega hrvaškega gospodarstva.

Objavljeno
04. november 2016 19.46
Katarina Bulatović
Katarina Bulatović
Stari Mikanovci – V treh letih, odkar so z zakonodajo na Hrvaškem leta 2012 dovolili gojenje industrijske konoplje, so kmetje obdelovalne površine povečali za kar petnajstkrat. Vsestransko uporabna rastlina je investicija v prihodnost, pravijo v Slavoniji, kmetijsko najrazvitejšem delu naše sosede z eno najrodovitnejših prsti v Evropi.

Malo pred sedmo zvečer se nad naselje nedaleč od Vukovarja počasi spušča mrak. Tišino oktobrskega večera v občini s skoraj tri tisoč prebivalci kalita zgolj občasen pasji lajež in zvok vozil na vijugastih cestah ob slavonski ravnici. Vrvež za širokimi drsnimi vrati le ene od stavb zato toliko bolj izstopa.

Na njeno prostrano dvorišče pripelje voznik traktorja s prikolico, do vrha napolnjeno s pridelkom, ki je na prvi pogled videti kakor kup sena. Vozilo ustavi na dovozu, nekaj metrov od vhoda, tik ob škatlastem, pred kratkim prepleskanem objektu s podolgovatim oknom. Minuto ali dve traja, preden moški na drugi strani okna pokima in voznik odpelje nekaj metrov naprej. Vonj v zraku opominja, da ne vozi čisto navadne suhe trave ali poljščine. Diši podobno kakor občasno v bližini študentskih domov in po skritejših mestnih kotičkih. »Pravkar smo jo stehtali, zdaj sledi raztovarjanje,« razloži Tomislav Ivković, direktor podjetja Artopus, kjer tretjo leto skrbijo za žetev in odkup ekološke industrijske konoplje.

Povpraševanje narašča

Rastlina jih je začela zanimati leto dni po tem, ko je hrvaška zakonodaja dovolila gojenje njenih cvetov za prehrambne, tekstilne, kozmetične in gradbene namene. »Večje povpraševanje po pridelku je očitno. Prvo leto smo nadzorovali dvajset hektarov zemlje, letos petsto,« pravi Ivković. To sezono v tem predelu sodelujejo z dvajsetimi lastniki konopljišč, od katerih odkupujejo pridelek. Samostojno ga požanjejo, nato pa izvozijo predelovalcem po vsem svetu, tudi v Slovenijo.

»Pridelek lahko pridelamo na tisoč načinov, a najboljši je le eden – z ljudmi. Tistih deset odstotkov površin, na katerih ga ne poberemo ročno, ampak s stroji, vedno prinese strošek, čeprav gre z njimi seveda hitreje,« pravi Ivković. Pred žetvijo za delo na poljih in v skladišču najamejo približno sto okoliških delavcev. Povpraševanje je veliko, približno trideset jih je trenutno na čakalnem seznamu, pove sogovornik in z očmi vsake toliko ošvrkne tokratno večerno izmeno.

Dva od delavcev s prikolice preostalim vsaj desetim podajata del današnjega požetega izkupička, ki so ga pred tem razporedili v plastične zaboje. Večinoma ženske v zgodnjih petdesetih jih odnašajo v enega od desetih sušilnih strojev, kjer se konoplja čez noč pri temperaturi do 40 stopinj Celzija suši. Naslednji dan jih razporedijo v kartonaste škatle po štirideset kilogramov, ovrednotijo z datumom in vrsto, nato pa drugo na drugo postavijo v prostorno, a vseeno v enem delu skoraj do vrha napolnjeno skladišče, kjer počakajo na izvoz. Roke delavcev se skoraj ne ustavijo, delo pa še pospešijo, ko slišijo Tomislavov odločni glas: »Nobene vejice ne smete izpustiti!«

Foto: Voranc Vogel/Delo

Zemljo imajo v genih

Njihove silhuete osvetljujeta luna in močna luč na zunanji strani skladišča. Z veseljem poprimejo za delo, ker je zaposlitev, tudi sezonskih, še posebej v tem predelu premalo, zatrjujejo enotno. »Plačilo je redno, delo ni prenaporno in vsaka kuna pride prav,« pravi 51-letna Mara Žilić, ki se za trenutek vendarle ustavi in si s hrbtno stranjo roke obriše pot s čela. Konice njenih prstov so zaradi zemlje rjavkaste, roke so videti hrapave. To sezono je poleti v Nemčiji obirala jagode, jeseni je tukaj: »Delo je stvar navade. Od nekdaj se ukvarjamo z zemljo, z njo živimo. Imamo jo pač v genih.«

Uro in pol kasneje se dvorišče prazni. Nekateri delavci se domov odpeljejo s kolesom, drugi v skupinah sedejo v avtomobile. »Jutri ob desetih,« si še zakličejo. Opečnate zidove skladišča zdaj še močneje osvetljuje luna, sušilni stroji brnijo, para se bo iz njih kmalu začela dvigovati, pomenki odgovornih se ob kozarcu vina nadaljujejo, v zraku pa ostaja močan vonj rastline. »Še dvajset bralnih dni za podjetje pod milim nebom,« se zasliši.

Foto: Voranc Vogel/Delo

Roke kot brusilni papir

Jasno nebo naslednjega jutra, posuto z oblaki, nametanimi kakor koščki bombaža, napoveduje prijeten jesenski dan. Za prvo skupino delavcev se začne ob osmih zjutraj. Na polju, ki mu ni videti konca, v vsaki od dveh prikolic stojijo štiri obiralke. Med počasno vožnjo traktorja k sebi primikajo vrhove vitke rastline, odrežejo cvetove in jih rutinirano spuščajo v prikolico. »Naše roke so kot brusilni papir, so vaške,« se zasmejijo in se hitijo sklanjat za pridelkom, visokim tri metre in pol. Ko bodo pobrali cvetove, bodo stebla rastline uničili. Lahko bi jih predelali v vlakna in uporabili za gradbeno, papirnato in tekstilno industrijo, vendar je njihova uporaba po hrvaški zakonodaji dovoljena šele od letos, kar pomeni, da se vsi pridelovalci nanjo niso mogli ustrezno pripraviti. »Zanimajo nas samo vrhovi,« pravijo delavke.

Lastnik polja je 54-letni Ivan Budimir, ki ekološko konopljo goji drugo leto. Pred tem je bil sedem let eden večjih pridelovalcev mleka v Slavoniji, a ko je njegova cena strahovito padla, je kupil deset hektarov konopljišča. To sezono jih ima 35, prihodnjo bo površino še povečal, napoveduje. »Dež, sonce, dež,« opisuje najprimernejše vremenske razmere za učinkovito rast konoplje, ki ji godita toplota in vlažna zemlja, sušo pa po obdobju cvetenja prenaša razmeroma dobro. Konoplja je idealna za ekološko pridelovanje, saj je njena rast intenzivna, kar zmanjša rast plevela. Z letnim kolobarjenjem preprečujejo škodljivce in zato ne uporabljajo umetnih gnojil. Polovico polj s strojem posejejo v začetku aprila, pravi Ivan, preostanek zemlje pa zaradi lažje žetve v začetku septembra deset dni kasneje. Med zimo nadzorujejo polja in vzdržujejo opremo, s prihodkom pa lahko z družino čez leto dobro živijo. »Slavonija je kraljica poljedelstva. Tistim, ki se tukaj lahko z njim ukvarjajo, ne gre slabo. Toda mladi se odseljujejo, zaposlitev na drugih področjih je premalo. Hrana pa je prihodnost in država bi morala z višjimi subvencijami več vlagati v razvoj svojega kmetijstva,« je prepričan.

Foto: Voranc Vogel/Delo

Prihodnost v poljedelstvu in turizmu

Poljedelstvo bo poleg turizma ključno za obuditev hrvaškega gospodarstva, se strinja Tomislav Ivković. Vendar poljedelci za zdaj ne izkoriščajo niti deset odstotkov potenciala rodovitne zemlje, dodaja. »Veliko površin ostaja neobdelanih, vsi so osredotočeni na gojenje pšenice, koruze in drugih tradicionalnih kultur, zaradi česar manjši pridelovalci ne zaslužijo dovolj,« pove in prvič, a le za trenutek, premolkne, ko beseda nanese na ceno konoplje v primerjavi z drugimi kulturami. »O tem ne moremo razpravljati. Odvisna je od kakovosti pridelka,« reče.

Ta temelji na količini kanabinoida CBD, molekule, ki jo vsebujejo vršički konoplje. Glede na mejo sorodne sestavine THC pa industrijsko konopljo ločimo od prepovedane indijske. Kakovost prve vzdržujejo s pripravo zemlje in pazljivo žetvijo, razlaga sogovornik. »Cene so zdaj nizke, ker imajo vsi dovolj pridelka. Čez nekaj mesecev pa se bodo dvignile,« odvrne.

Z drugimi podjetji ne morejo in ne želijo tekmovati v velikosti, pač pa v kakovosti pridelka, ki jo je izziv ohranjati iz sezone v sezono, nenehno poudarja Ivković. Spremljati potrebe trga in generirati nove ideje je recept za uspeh vsakega podjetja, ta pa lahko vpliva na povečanje zaposlovanja, ki ga hrvaško gospodarstvo nujno potrebuje. »Konoplja je rastlina prihodnosti,« jasno, s komaj opaznim nasmeškom doda.