Delovanje v vlogi partnerja in opozicije vladi

Petnajst let delovanja Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije, v kateri opozarjajo na škodljivo razprodajo slovenskih živilskih podjetij.

Objavljeno
12. maj 2015 10.43
regent/VINOGRAD
Marjeta Šoštarič, gospodarstvo
Marjeta Šoštarič, gospodarstvo
Ljubljana − Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije (KGZS) praznuje 15-letnico delovanja. Počastili so jo s slavnostno prireditvijo na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču. Začetke njenega dela so najbolj zaznamovala pogajanja pred vstopom Slovenije v EU in skupne kmetijske politike za to obdobje.

Predsednik KGZS Cvetko Zupančič je prepričan, da je zbornica nastala pravočasno. Tako rekoč takoj po njeni ustanovitvi so se namreč začela pogajanja za vstop Slovenije v EU, v katerih je bila naša država precej uspešna.

Kot pravi Zupančič, ga veseli, da sta se obdelanost zemlje in kmetijska proizvodnja v Sloveniji po osamosvojitvi obdržali. O dohodkovnem položaju kmetov pravi, da »včasih res ni zadovoljiv, kljub vsemu pa ne smemo razmišljati v smeri, da je bilo vse tako slabo«.
KGZS je v okviru svojega delovanja opravlja tudi številne promocijske aktivnosti, kmete pa zastopa na različnih ravneh.

»Zbornica je neke vrste partner ministrstvu in vladi, po drugi strani pa opozicija. Vedno moramo presoditi, kaj je tisto, pri čemer zbornica ne sme popustiti niti za milimeter, in kaj je tisto, pri čemer se lahko pogovarjamo in dogovarjamo,« poudarja prvi mož kmetijsko-gozdarske zbornice. »Biti moramo neodvisni, z jasnimi cilji, kaj hočemo imeti.«

Sicer pa si v največji interesni organizaciji kmetov želijo, da bi imela država več vidnih ciljev na področju kmetijstva, tako kratkoročnih, še bolj pa dolgoročnih. »Temu sledi tudi delo kmetijske svetovalne službe. Če bomo kot država prepoznali cilje, potem bodo tudi poti veliko lažje. Včasih imam občutek, da gledamo na to preveč politično, od vlade do vlade daljše strategije pa ni,« meni Zupančič, ki je pri tem kritičen tudi do prodaje slovenskih živilskih podjetij tujcem.

»Če bi država imela strateške cilje na področju samopreskrbe in pri pridelavi ter predelavi hrane, potem ne bi tako hitro zamahnila z roko pri prodaji živilskopredelovalne industrije.«

Zahteven, a nepogrešljiv partner

Kot je ob praznovanju zborničnega jubileja poudaril kmetijski minister Dejan Židan, KGZS ministrstvu ni enostaven partner. »Ko sedimo drug z drugim, pogajanja pogosto potekajo pozno v noč. Je pa zbornica za nas tudi nepogrešljiv partner. To pa ne samo zato, ker je ministrstvo stalno pod presijo silne količine pravnih aktov, ki jih mora letno oblikovati,  sprejeti ali poslati naprej v proceduro. Za lažje razumevanje, kar polovica evropskega pravnega reda je vezana na kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Marsikakšen odziv, ki ga je treba dati, ga je treba oddati v roku nekaj ur ne pa dnevov ali tednov. Ministrstvo poskuša potem, ko oblikuje lastno stališče, tega uskladiti še z nevladno organizacijo ali organizacijami. Zato  nam je pomembno, da imamo pri usklajevanju partnerja, ki je profesionalno organiziran. Samo taki so zmožni izoblikovati stališča v realnem času in jih potem tudi zagovarjati.«

Uspešni izvajalci subvencijske kampanje


Židan je izpostavil tudi aktualno dogajanje in spomnil, da se končuje subvencijska kampanja (konec tega tedna), ki je bila podaljšana prav na željo KGZS. Po zadnjih podatkih je oddanih nekaj čez 55.000 subvencijskih vlog.


»Subvencijska kampanja v prelomnih letih je možna samo, če svetovalna služba dobro deluje. Moramo se zavedati, da kmetijska svetovalna služba s svetovalci, ki so na terenu nosilci subvencijske kampanje, ponovno opravlja pomembno delo. Takšno delo se tem službam zgodi enkrat na sedem let, pred sedmimi leti so ga dobro opravili in tudi letos je ocena enaka.«


Ponovil je, da je Slovenija ena redkih držav s sprejetim in pri evropski komisiji potrjenim programom razvoja podeželja, s čemer ima možnost, da sploh lahko normalno pelje subvencijsko kampanjo. »To ni le stvar papirjev ampak gre za 70 milijonov evrov, ki se dajejo v kmetijski prostor ali pa ne. Saj nam denarja nihče ne bi vzel, bil bi izplačan leto, dve  ali tri kasneje. Vendar pa si ne predstavljam slovenskega kmetijskega prostora, da  eno leto ne dobi 70 milijonov, ki jih razdelimo s programom razvoja podeželja za območja z omejenimi možnostmi za kmetovanje in okoljske ukrepe.«