Nižje cene žita zaradi večjih zalog in nizkih cen nafte

Ljubljana – Večja produktivnost in proizvodnja kmetijskih pridelkov naj bi ob počasnejši rasti globalnega povpraševanja v prihodnjem desetletju prispevali k postopnemu padcu realnih cen, vendar naj bi te kljub temu ostale na višji ravni, kot so bile na začetku novega tisočletja.

Svetovna pridelava hrane (in ulov rib) naj bi v prihodnjem desetletju zadostila povpraševanju. Takšne so napovedi iz skupnega, pred kratkim objavljenega poročila Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) in Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO). V njem ugotavljata, da se bo obseg trgovine s kmetijskimi proizvodi v prihodnjem desetletju povečeval počasneje kot v zadnjih desetih letih, njen delež v globalni proizvodnji in porabi pa bo stabilen.

Medtem ko bo izvoz kmetijskih proizvodov še naprej skoncentriran v nekaj državah, bo hrano uvažalo vse več držav. Obe organizaciji zato opozarjata, da bo treba zagotoviti tekoče delovanje mednarodnih trgov. Vse večja vloga razmeroma majhne skupine držav pri preskrbi globalnih trgov s ključnimi dobrinami bi namreč lahko povečala tveganja na trgu, tudi tista, ki so povezana z naravnimi nesrečami.

Velike spremembe v povpraševanju je pričakovati v državah v razvoju, kjer bosta rast števila prebivalcev in prihodkov na prebivalca ter urbanizacija krojili povpraševanje po hrani. Večji prihodki bodo vplivali na spreminjanje potrošniških prehranjevalnih navad, to pa na večjo porabo živalskih proteinov v primerjavi s škrobom. Cene mesa in mlečnih proizvodov bodo zato po pričakovanjih precej visoke.

Cene žita naj bi se zaradi povečanja zalog v zadnjih dveh letih in poceni nafte kratkoročno še naprej zniževale, večje povpraševanje po sladkorju v državah v razvoju naj bi pripomoglo h krepitvi cen in novih investicij v sladkornem sektorju, dobičkonosnost naj bi se okrepila tudi v mesni proizvodnji, svetovna proizvodnja rib naj bi se do leta 2024 povečala za skoraj 20 odstotkov, v izvozu mlečnih proizvodov pa naj bi še naprej prevladovale Nova Zelandija, EU, ZDA in Avstralija.

Kot ugotavljajo v študiji OECD, so mednarodne cene ključnih poljščin padle s preteklih visokih vrednosti, ki so bile predvsem odgovor na rekordno letino 2013/2014. Nasprotno pa so bile cene mesa in mlečnih izdelkov visoke kot še nikoli, ker je bila njihova ponudba leta 2013 manjša od pričakovane.

Na globalni ravni se je hrana pocenila v povprečju za približno 11 odstotkov med januarjem 2014 in januarjem 2015 (statistika FAO), so pa razlike med cenami poljščin, predvsem žita, in živine. Nižje so cene žita, oljnic, sladkorja in bombaža in višje za meso. Mlečni proizvodi so se pocenili šele v drugi polovici leta.

Stabilnejše cene žita

Povpraševanje po kmetijskih proizvodih bo predvidoma ostalo stabilno, čeprav se v primerjavi s prejšnjim desetletjem počasi povečuje. Žito je še vedno glavni del prehrane ljudi, zaradi naraščajočih dohodkov, urbanizacije in sprememb prehranjevalnih navad pa se zmanjšuje poraba izdelkov, ki vsebujejo veliko beljakovin, maščob in sladkorja.

V prihodnjem desetletju naj bi živinoreja in proizvodnja biogoriv naraščali hitreje kot pridelava poljščin. Zaradi spreminjanja strukture svetovne kmetijske proizvodnje, na katero vplivajo potrebe po hrani, krmi in biogorivu, se je začel s tem povezan premik od osnovnih prehranskih poljščin, kot sta pšenica in riž, h grobozrnatemu žitu in oljnicam. Večji del dodatne proizvodnje je v regijah, v katerih imajo na voljo dovolj zemlje, vode.

Cene poljščin bodo predvidoma padale še leto, dve, preden se bodo ustalile na ravneh, ki bodo nad tistimi iz obdobja pred 2008, vendar krepko pod nedavnimi najvišjimi. Za meso, mleko in ribe naj bi se v skladu s pričakovanji zvišale, za poljščine in živalske proizvode pa srednjeročno realno znižale. Pričakovana razmerja med zalogami in porabo žit so se precej povečala, kar je v prid stabilnosti cen.

Svetovno ribiško proizvodnjo bo spodbujalo predvsem večje gojenje vodnih organizmov v državah v razvoju. Zaradi trajnostno visokih stroškov in velikega povpraševanja bodo ostale cene rib precej nad zgodovinskim povprečjem, kar bo zadrževalo rast potrošnje v prihodnjem desetletju. Rast proizvodnje bo izvirala predvsem iz držav v razvoju v Aziji in Latinski Ameriki.

Nedavne reforme politike kmetijskih in ribiških trgov so omogočile takšno povpraševanje in ponudbo, ki sta odzivnejši na signale s trgov, vendar na oboje še vedno vplivajo politike s podporami proizvajalcev (glej tabelo), javne blagovne rezerve in proizvodnja biogoriva.