Tiskane izdaje
Ljubljana – »Letošnjega pridelka pšenice še nisem prodal, ker se mi s svojim tradicionalnim kupcem še ni uspelo dogovoriti o ceni,« je te dni priznal največji slovenski pridelovalec krušnega žita iz Prekmurja. Ni edini, ki ni zadovoljen s ponujeno odkupno ceno pri 155 evrih za prvovrstno pšenico.
Koliko letošnjega pridelka krušne pšenice, ki je bila pridelana v Sloveniji, bo končalo v kruhu in drugih živilih slovenskih predelovalcev, je zato vprašanje, na katerega je težko dobiti odgovor. Padec cen pšenice na svetovnem trgu je namreč že pred žetvijo napovedoval nižje odkupne cene od lanskih.
Te so po zadnjih podatkih Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja pri dobrih 148 evrih povprečno za tono za skoraj 11 odstotkov nižje, kot so bile lani v tem času.
So pa kljub temu še vedno višje kot na Madžarskem, Hrvaškem ali v Avstriji, od koder sicer prihaja na naš trg največ pšenice oziroma moke. To pomeni, da so sosednji trgi nezanimivi za slovenske kmete za prodajo njihove pšenice.
»Vseh šest ključnih mlinov v Sloveniji pobere pšenico od svojih dobaviteljev,« pravi Tatjana Zagorc, direktorica zbornice kmetijskih in živilskih podjetij v GZS.
»Do zdaj odkupovali neposredno od kmetov, in kar so v mline pripeljali bodisi neposredno ali pa prek zadrug, so prevzeli. Tega je zdaj okoli 40.000 ton,« pravi in dodaja, da se veliki odkupi od velikih organizatorjev odkupa šele začenjajo. Po njenem mnenju bo do konca avgusta odkup znašal že približno 60.000 ton.
Tudi letos naj bi bil del velikih poslov sklenjen še v času mednarodnega kmetijsko-živilskega sejma Agra v Gornji Radgoni. Ob tem spomni, da so lani v času tega sejma slovenski odkupovalci imeli zagotovljenih 70.000 ton pridelka domače pšenice, nakupe pa so še nadaljevali.
Ob očitkih, da so odkupne cene prenizke, da so te vsiljene pridelovalcem – to je vzrok tudi za njihov očitek o razpadu žitne verige – Zagorčeva dodaja, da v slovenski proizvodni bazen vstopajo novi ponudniki pšenice in moke, z nižjimi proizvodnimi cenami obeh in večjimi površinami, ki omogočajo racionalnejšo pridelavo. V Sloveniji se prideluje pšenica na povprečno 2,8 hektara velikih površinah, v EU 28 pa na povprečno osmih hektarih, v EU 15 je to povprečje 17,3 hektara.
Pozabljeni dodatki
»Do zdaj so potekali odkupi neposredno od kmetov, in kar so pripeljali v mline bodisi neposredno bodisi prek zadrug, so odkupili,« pravi Zagorčeva in dodaja, da ima večina pridelovalcev z odkupovalci tudi sklenjene pogodbe. Spomnila je, da ob tarnanju nad odkupnimi cenami marsikdo pozabi na bonuse za korektno sodelovanje, ki jih dajejo mlinska podjetja svojim rednim strankam pri ceni za prodano pšenico.
Prav tako so »pozabljeni« vsi drugi dodatki, ki jih prejmejo pridelovalci: od proizvodno vezanih plačil za strna žita (122,5 evra na hektar), osnovna subvencija 174 evrov na hektar, pa dodatna subvencija za varovanje okolja 96,9 evra na hektar, vračilo trošarine za pogonsko gorivo 31 evrov na hektar, kar skupaj znese 424,4 evra na hektar.
V ljubljanskem Žitu, največjem odkupovalcu pšenice pri nas (lani so odkupili dobrih 20.000 ton slovenske pšenice), pravijo, da se približujejo količini lanskega odkupa ta čas, saj so na približno nekaj več kot polovici lanskega odkupa.
Po besedah Marte Zrimšek pa pogovori z dvema večjima dobaviteljema še potekajo in bodo verjetno sklenjeni v času radgonskega sejma, kot v prejšnjih letih. S kakovostjo prevzete pšenice so kar zadovoljni in bodo tako kot do zdaj imeli izdelke iz slovenske pšenice tudi deklarirane.
O odkupnih cenah pa pravi, da so take, kot jih narekuje trg. Po objavljenih odkupnih pogojih je pri njih cena za kakovost A 155 evrov za tono, k čemur so prišteti še prispevek za organizacijo zadrugam in prevozi, za kakovost B pa je bila Žitova cena določena pri 140 evrih za tono; k temu so prišteti nato še dodatki za zadruge in prevoz. Tudi letos pričakujejo podobno količino odkupa kot lani.
Zaradi slabše odkupne cene, kot je bila lani, so posamezni veliki pridelovalci pšenice pripravljeni čakati na boljši čas za prodajo.
