Tiskane izdaje
Ljubljana – Obstoj opraševalcev je ključen za Evropo in njeno kmetijstvo. Zelo jasno sporočilo evropski komisiji je, da bi morali v kmetijski politiki poudariti ohranjanje opraševalcev; če bodo ti izginili, bo to slabo za kmetijstvo. Ob vmesnem pregledu skupne kmetijske politike (SKP) prihodnje leto bi morali rešiti tudi vprašanje neposrednih spodbud čebelarstvu.
Tako nedvoumna so bila sporočila na bruseljskem strokovnem forumu čebelarjev in kmetov, kjer so svoje delo, izkušnje in pobude v okviru tokratnega 5. evropskega tedna čebel predstavili udeleženci iz devetih evropskih držav.
Skupna kmetijska politika zadeva kmete in tudi skrb za ohranjanje čebel mora biti del te politike, je opozarjal predstavnik francoskih čebelarjev. »Potrebujemo koordinirano akcijo za boj z varozo, tudi z vrnitvijo k agronomiji in iskanju poti do kmetov ter njihovim ozaveščanjem, kako so čebele pomembne zanj in za vse nas.«
Pesticidi so kemično orožje
Kako pomembna je skupna aktivnost za nujne spremembe, ki bodo vplivale na ravnanje na nacionalni ravni, je izpostavljal tudi italijanski predstavnik. A se je hkrati vprašal, kaj sploh lahko naredijo na nacionalni ravni, kjer si lobiji prizadevajo, da ne bi zvišali meril za zaščito čebel. »Vemo, da Monsanto in Syngenta delujeta v svojo korist, plačujejo zato, da ne bi vedeli, kako zaščite semen, na primer, delujejo na opraševalce. Naši prijatelji delajo zanje, da ne bi iskali alternative. Zato predlog, da evropska komisija pri reviziji SKP vključi zaščito čebel oziroma opraševalcev v SKP. Problem kmetijstva danes je, da to uporablja marsikaj. Kemično orožje je zelo nevarno, in če že ne moremo ustaviti njegove uporabe, je nujno treba uvesti strožji nadzor nad njegovo uporabo. Ne razumem pa, kako komisija lahko reče, da ni znanstvenih dokazov kontaminacije ob njihovi uporabi. Zakaj potem kmetom priporočila, da uporabljajo maske, ko sejejo koruzo, obdelano s pesticidnimi pripravki?«
Skrb za okolje in z njo povezano bolj trajnostno naravnano ter do čebel prijazno kmetijstvo je bila rdeča nit mednarodne konference z naslovom »Čebele skrbijo za Evropejce. Ali Evropejci skrbimo za čebele?«, na kateri je bolgarska evropska poslanka in predsedujoča v delovni skupini EP za podnebne spremembe, biotsko raznovrstnost in trajnostni razvoj Mariya Gabriel poudarila nujnost zaščite opraševalcev. »Trdno smo odločeni, da zaščitimo naše opraševalce, za kar je na leto na voljo 22 milijard evrov.« Pravi, da raziskave in znanstvena dognanja na tem področju niso sama sebi namen, a je dejstvo, da rezultati teh premalokrat pridejo na teren, do uporabnikov, kmetov.
Da so grožnje o izginjanju treh četrtin vrst resno opozorilo, kako nujna je skrb za biotsko raznovrstnost, je na konferenci poudaril tudi monaški princ Albert II. Po njegovem mnenju zato tudi moratorij na uporabo neonikotinoidov v kmetijstvu, ki velja od leta 2013, ni dovolj. »Skupaj z znanstveniki in strokovnjaki moramo delati naprej proti uporabi pesticidov in sprejeti zakone, s katerimi bomo nadaljevali z zaščito. Tudi moja fundacija je namenjena skrbi za ohranjanje čebel v divjini. S spodbujanjem raziskav za zagotavljanje trajnostnih rešitev, tu gre predvsem za vprašanje volje in zagotavljanje sredstev (14 milijard v Evropi in 150 milijard za ves svet), bomo poskrbeli za biotsko raznovrstnost in prehrano človeštva. Več kot 30 odstotkov proizvodnje hrane je odvisne od čebel. Le trajnostni pogoji za kmetovanje lahko omogočijo prihodnost čebel. Časa je malo, izzivov pa veliko,« je poudaril monaški princ.
Odgovornost čebelarjev za zdravje čebel
Pekka Pesonen, generalni sekretar Copa Cogeca, organizacije, ki združuje 23 milijonov kmetov in 200 tisoč zadrug v 28 evropskih državah, je izpostavil soodvisnost čebelarstva in kmetijstva ter pomen ohranjanja biotske raznovrstnosti. »Kmetje so odvisni od opraševanja in čebelarstvo je pomembno za evropsko kmetijstvo.« EU je drugi največji pridelovalec medu na svetu in pridelava ne zadošča za njeno lastno oskrbo, skupaj z ZDA je tako tudi največji uvoznik medu. Ob večji smrtnosti čebel v Evropi kmetje že spoznavajo, da je zelo pomembna njihova zaščita in sploh vseh opraševalcev ter da je zato nujno pri kmetovanju upoštevanje dobrih praks. Odgovornost je tudi na čebelarjih, da zagotovijo zdravje čebel.
Lucas Alejandro Garibaldi, profesor in raziskovalec na argentinski državni univerzi Rio Negro, je v predstavitvi rezultatov raziskav navajal, kako pomembno je zdravo okolje za povečano pridelavo hrane. »Genetika pri donosu pridelkov ni tako pomembna kot je pomemben ekološki vidik in zapolnitev praznine pri opraševanju. Študije po svetu pa so pokazale, da so za zapolnitev vrzeli pri opraševanju najpomembnejše medonosne čebele in divje žuželke, za maksimalno donosnost je nujna biotska raznovrstnost, ki pa zadnja leta izgublja bogastvo vrst, zato ob manjši stabilnosti opraševanja tudi manj pridelkov na hektar. Kjer je manj donosnosti je več kmetijskih, njivskih površin in smo v začaranem krogu. Za boljše opraševanje zato ponekod že umeščajo v pasovih med intenzivne poljščine trajno cvetje, žive meje ipd., s katerimi povečujejo raznolikost virov opraševanja.«
Čeprav so razlike med državami velike – največ težav z izginjanjem čebel in opraševalcev imajo v državah z intenzivno kmetijsko proizvodnjo – so vsem skupne težave z varozo, ki je po prepričanju Boštjana Noča, predsednika slovenskih čebelarjev, v čebelarstvu problem številka ena. Zavzema se za več raziskav na tem področju in za razvoj sonaravnih sredstev za zatiranje varoze ter za poenotenje trga z zdravili zanjo; EU parlament pa naj poostri pravila (zakonodajo) za registracijo pesticidov, ki so potencialno nevarni čebelam. Ker je po vsem svetu problem prenosa znanja iz znanosti v prakso, je Noč predlagal, da bi EU vzpostavila čebelarsko izobraževalni center, ki bi bil v Sloveniji.
